Sklep IX Ips 100/2008 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva za izredno omilitev kazni se zavrne. Obsojenca se oprosti povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

[JEDRO]

To, da ima obsojenec čin desetnika in da se je aktivno boril v slovenski osamosvojitveni vojni, nista okoliščini, ki bi očitno pripeljali do milejše obsodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

S pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 12.12.2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 15.11.2007, je bil obsojeni D.V. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen eno leto in osem mesecev zapora.

Zahtevo za izredno omilitev kazni z dne 23.9.2008 vlaga obsojenčeva zagovornica. V zahtevi navaja, da obsojeni zaradi zmedenosti vpričo kazenskega postopka sodišča ni seznanil z dejstvom, da ima čin desetnika in da se je aktivno boril v slovenski osamosvojitveni vojni. Po osamosvojitvi Slovenije je obsojenec ostal brez službe, saj je podjetje L., kjer je bil dotlej zaposlen, zelo prizadela izguba nekdanjega jugoslovanskega trga. Zaradi takšnega spleta okoliščin se je bil obsojenec prisiljen začeti ukvarjati s priložnostnimi deli in sicer z urejanjem gostinskih lokalov, saj službe kot orodjar ni več mogel dobiti.

Gradivo zbrano v predhodnem postopku (četrti odstavek 419. člena ZKP) in predlog vrhovnega državnega tožilca (peti odstavek 419. člena ZKP) sta bila vročena obsojenemu in njegovi zagovornici. Slednja se je o njem izjavila z vlogo z dne 6.11.2008.

Zahteva za izredno omilitev kazni ni utemeljena.

Po določbi 417. člena ZKP je omilitev pravnomočne izrečene kazni dovoljena, če se po pravnomočnosti sodbe pokažejo okoliščine, ki jih ni bilo, ko se je sodba izrekala, ali so bile, pa sodišče zanje ni vedelo, ki pa bi očitno pripeljale do milejše obsodbe.

Sodišču ob izrekanju kazni res ni bilo znano, da ima obsojeni čin desetnika in da se je aktivno boril v slovenski osamosvojitveni vojni, vendar ne gre za okoliščini, ki bi očitno pripeljali do milejše obsodbe. Enako velja tudi za izgubo službe in težave z zaposlitvijo. Dejstvo, da je obsojenec opravljal priložnostna dela, pa je bilo sodišču znano že v času sojenja.

Vrhovno sodišče zaključuje, da v obravnavani zadevi zakonski pogoji za izredno omilitev kazni niso izpolnjeni, zato je zahtevo obsojenega iz zgoraj navedenih razlogov v skladu s šestim odstavkom 419. člena ZKP zavrnilo.

Po podatkih sodbe sodišča prve stopnje bi bilo zaradi plačila stroškov postopka ogroženo vzdrževanje obsojenega, zato ga je Vrhovno sodišče v skladu s četrtim odstavkom 95. člena v zvezi s členom 98.a ZKP oprostilo plačila povprečnine kot stroška, ki je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.