Sodba IV Ips 73/2008 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se postopek zoper M.B. v zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 4.3.2008 ustavi. Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

[JEDRO]

Prepoved ponovnega odločanja o isti stvari predstavlja temeljno človekovo pravico, ki jo je treba spoštovati tudi v postopku o prekršku.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Z odločbo o prekršku Postaje prometne policije L. z dne 7.10.2005 je bil M.B. spoznan za odgovornega storitve prekrška po c. točki sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1. Izrečena mu je bila globa 60.000,00 SIT in 3 kazenske točke za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije, ter povprečnina 10.000,00 SIT. M.B. je po svojem zagovorniku zoper odločbo o prekršku prekrškovnega organa vložil zahtevo za sodno varstvo. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 4.3.2008 zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu naložilo v plačilo stroške postopka.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec A.P. Navaja, da je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 4.3.2008 prekršilo 2. točko prvega odstavka 136. člena v zvezi z drugim odstavkom 58. člena ZP-1, saj je bil storilec s sodbo istega sodišča z dne 27.2.2007 za isti prekršek že pravnomočno spoznan za odgovornega. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku vročena storilcu prekrška in njegovemu zagovorniku, ki nanjo nista odgovorila.

B. 4. Prepoved ponovnega odločanja o isti stvari predstavlja temeljno človekovo pravico, ki jo zagotavlja tako Ustava Republike Slovenije (31. člen - Ustava) kot tudi Konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (4. člen 7. Protokola - EKČP). Po določbi 31. člena Ustave nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. Drugače kot Zakon o kazenskem postopku, ki to določbo Ustave kot temeljno načelo vsebinsko prevzema v prvem odstavku 10. člena, ZP-1 takšne splošne določbe sicer ne vsebuje, ureja pa postopek ob ugotovitvi, da je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno. Sodišče v rednem sodnem postopku v takšnem primeru s sodbo zavrne obdolžilni predlog (5. alineja četrtega odstavka 106. člena ZP-1) oziroma v kasnejši fazi po 2. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 postopek s sodbo ustavi. Postopanje v pravnomočno odločeni zadevi poleg tega (izrecno) predstavlja kršitev po 3. točki 156. člena ZP-1, ki se sledeč tretjemu odstavku 59. člena ZP-1 uporablja tudi v postopku z zahtevo za sodno varstvo.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je Postaja prometne policije L. pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ljubljani, Oddelku za prekrške, zahtevo za sodno varstvo storilca prekrška, ki jo je vložil preko zagovornika, zoper uvodoma citirano odločbo prekrškovnega organa, poslala prvo dne 8.12.2005 in nato še dne 16.12.2005. Sodišče je prejeti zahtevi vpisalo vsako pod svojo opravilno številko ter v obeh zadevah izreklo sodbo, s katero je vloženo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno. Iz obeh sodb izhaja, da se nanašata na isti prekršek, ki ga je M.B. storil 27.6.2005 ob 23.57 uri, ko je vozil osebni avtomobil po regionalni cesti po naselju B. iz smeri L. proti T. s hitrostjo 78 km/h, čeprav je hitrost vožnje s splošnim določilom za naselje omejena na 50 km/h. Sodba je postala pravnomočna 27.2.2007, torej pred izdajo sodbe z dne 4.3.2008. Vrhovni državni tožilec zato utemeljeno navaja, da je bil storilec z izpodbijano sodbo ponovno spoznan za odgovornega istega prekrška.

6. Vrhovno sodišče je glede na navedeno kršitev zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 4.3.2008, na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1, spremenilo tako, da je postopek v tej zadevi ustavilo ter odločilo, da stroški postopka v zvezi s to zadevo bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1).