Sodba I Ips 153/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva obs. za izredno omilitev kazni se zavrne.

[JEDRO]

Obsojenčeve navedbe, da se mu je rodil otrok, niso izkazane, zato sodišče teh navedb v postopku za izredno omilitev kazni ne more upoštevati.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. za kazniva dejanja tatvine po 1. odstavku 165. člena, goljufije po 1. in 2. odstavku 171. člena, ponarejanja listin po 1. odstavku 186. člena ter 1. in 3. odstavku 186. člena KZ RS in ponarejanja vrednotnic po 1. odstavku 169. člena KZ SFRJ obsojen na 3 leta in 8 mesecev zapora. Kazen mu je bila zaradi amnestije nato znižana za 11 mesecev (odločba upravnika KPD).

Obsojenec je vložil zahtevo za izredno omilitev kazni. V njej je uveljavil, da je njegova žena že rodila, z otrokovim rojstvom pa so nastale okoliščine, ki zanj pomenijo novo obveznost. Dolžan je namreč preživljati še enega člana družine, saj je žena brez zaposlitve in tehnološki višek. Poleg tega so se pri njem pojavile psihične težave, povezane z odtujitvijo otroka in žene. Iz teh razlogov predlaga, da mu sodišče izrečeno kazen ustrezno omili.

Zahteva za izredno omilitev kazni ni utemeljena.

Okoliščina, da naj bi obsojenčeva žena rodila otroka, ni izkazana. Temeljno sodišče je namreč obsojenca z dopisom pozvalo, naj predloži izpisek iz rojstne matične knjige, vendar ni odgovoril, prav tako tudi ne na ponovni dopis. Sodišče je samo opravilo poizvedbe na občini sekretariatu za obrambo, notranje zadeve in skupne zadeve, oddelku za notranje zadeve, glede obsojenčevih navedb v zahtevi za izredno omilitev kazni. Oddelek za notranje zadeve občine je dne 5.7.1993 z dopisom obvestil sodišče, da se na območju občine ni rodil otrok, katerega oče bi bil obs., prav tako pa niso prejeli nobenega poročila o rojstvu s katere druge občine, da bi se njegov otrok rodil kje drugje. Istočasno so tudi sporočili, da obsojenec ni sklenil zakonske zveze v njihovi občini in tudi niso bili obveščeni, da bi jo sklenil kje drugje. Obsojenčeve navedbe v tem delu zahteve torej niso izkazane, zato jih vrhovno sodišče v postopku za izredno omilitev kazni ne more upoštevati.

Iz zdravstvenega poročila ambulante zaporov izhaja, da se je obsojenec v njihovi ambulanti oglasil le enkrat in to zaradi živčnosti in prehlada, za kar je dobil ustrezno terapijo. Iz tega poročila ni razvidno, da bi imel obsojenec kakšne hujše psihične težave, tako da njegova živčnost in prehlad ne predstavljata takšnih olajševalnih okoliščin, ki bi jih sodšče lahko upoštevalo kot nove olajševalne okoliščine, ki bi povzročile izredno omilitev kazni. Po 412. členu ZKP je namreč omilitev pravnomočno izrečene kazni dovoljena, če se po pravnomočnosti sodbe pokažejo okoliščine, ki jih ni bilo, ko se je sodba izrekala, ali so bile, pa sodišče zanje ni vedelo, ki pa bi očitno pripeljale do milejše obsodbe. Obsojenčeve živčnosti in prehlada torej ne moremo uvrstiti v tovrstne olajševalne okoliščine.