Sklep I Ips 12/2008 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornika obtoženega K.K. za varstvo zakonitosti se zavrže.

[JEDRO]

Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le v tistih primerih, v katerih je sodba (glede posameznega obdolženca ali več njih) kot celota postala (formalno in materialno) pravnomočna.

[OBRAZLOŽITEV]

S sodbo Okrožnega sodišča v Krškem je bil obtoženi K.K. spoznan za krivega (točka II) kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 133. člena KZ, za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen 8 (osem) mesecev zapora s preizkusno dobo 2 (dveh) let. Z isto sodbo je bil obtoženi R.S. (točka I/1,2) spoznan za krivega dveh poskusov kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi z 22. členom in drugim odstavkom 16. člena KZ, za kateri sta mu bili določeni omiljeni kazni po eno leto zapora in nato izrečena enotna kazen eno leto in osem mesecev zapora. Z navedeno sodbo je bilo tudi odločeno (točka III), da sta obtoženca „dolžna plačati vsak eno polovico stroškov kazenskega postopka in povprečnino“ (obtoženi K.K. 100.000,00 SIT), oškodovanca K.K. in F.K. pa sta bila s premoženjskopravnima zahtevkoma napotena na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbam zagovornika obtoženega R.S. in pooblaščenca oškodovancev K.K. in F.K. ter izpodbijano sodbo v točkah I in III razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (točka II), pritožbo zagovornika obtoženega K.K. pa je kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo pod točko II izreka potrdilo (točka I).

Zoper navedeno sodbo je zagovornik obtoženega K.K. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo predlagal, naj jo Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrne, saj zatrjevane procesne kršitve niso izkazane.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obtoženemu K.K. in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po prvem odstavku 420. člena ZKP se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti le zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Pravnomočna sodna odločba in pravnomočno končan kazenski postopek sta torej pogoja, ki morata biti izpolnjena, da se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti. Po ustaljeni sodni praksi je to določbo treba razlagati tako, da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le v tistih primerih, v katerih je sodba (glede posameznega obdolženca ali več njih) kot celota postala (formalno in materialno) pravnomočna, ne pa tudi v primerih, ko so postali pravnomočni samo njeni posamezni deli.

V predmetni zadevi sodba glede obtoženega K.K. še ni v celoti pravnomočna, saj je višje sodišče prvostopenjsko sodbo glede tega obtoženca (točka III) razveljavilo v odločbah o stroških kazenskega postopka in o premoženjskopravnih zahtevkih obeh oškodovancev iz obravnavanih kaznivih dejanj, ter v tem obsegu zadevo vrnilo v novo sojenje.

V skladu z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti se je Vrhovno sodišče omejilo zgolj na preizkus dovoljenosti vložitve tega izrednega pravnega sredstva in ni presojalo pravilnosti odločitve pritožbenega sodišča v točki III izreka v zvezi z razveljavitvijo prvostopenjske sodbe. Tako je lahko zgolj ugotovilo, da je prvostopenjska sodba glede obtoženega K.K. z delno razveljavitvijo postala pravnomočna le v odločbi o krivdi in kazenski sankciji (v tem delu je ni mogoče več izpodbijati), ne pa tudi v odločbah o stroških kazenskega postopka in o premoženjskopravnem zahtevku, ki sta tudi sestavini obsodilne sodbe (7. točka prvega odstavka 359. člena ZKP). V tem obsegu bo moralo sodišče prve stopnje glede obtoženega K.K. ponovno odločiti na glavni obravnavi. To pomeni, da sodba glede tega obtoženca še ni postala v celoti pravnomočna in torej tudi ne izvršljiva.

Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da v tem stadiju postopka zahteva za varstvo zakonitosti (še) ni dovoljena, saj je vložena pred pravnomočnostjo in izvršljivostjo sodbe, kolikor se nanaša na obtoženega K.K. Vložnik zahteve bo to izredno pravno sredstvo smel vložiti šele, ko bo pravnomočno odločeno tudi o razveljavljenem delu sodbe. Zaradi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obtoženega K.K. za varstvo zakonitosti zavrglo (drugi odstavek 423. člena ZKP).