Sodba I Ips 151/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva obsojenega za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Sodišče je pravilno uporabilo pravno opredelitev kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 166. člena KZ RS za kaznivo dejanje, storjeno v Republiki Avstriji; za to je imelo osnovo v 112. členu KZ SFRJ v zvezi s 1. odst. 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.

[OBRAZLOŽITEV] Z uvodoma navedenima sodbama je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivih dejanj po 1. in 2. odstavku 171. člena, 1. odstavku 171. člena ter 1. in 2. odstavku 166. člena KZ RS. Za prvo kaznivo dejanje mu je bila izrečena kazen 1 leta zapora, za drugo 10 mesecev zapora in za tretjo 6 mesecev zapora, nakar mu je bila ob upoštevanju kazni 1 meseca zapora iz pogojne obsodbe zaradi kaznivega dejanja goljufije po 4. odstavku 171. člena KZ RS, ki je bila preklicana, izrečena enotna kazen treh let zapora. Obsojeni je vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe. V njej je uveljavil, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja glede kaznivega dejanja pod točko 1 izreka sodbe, saj ni kriv goljufije na škodo hotela ter je v tej zvezi predlagal zaslišanje štirih prič. V zahtevi isto zatrjuje za kaznivo dejanje pod točko 2 izreka sodbe, glede katerega lahko oškodovanec potrdi, da ni storil goljufije. Dejanje pod točko 3 izreka sodbe je bilo storjeno v Republiki Avstriji, zato bi moral biti sojen po 128. členu avstrijskega kazenskega zakonika. Iz teh razlogov je obsojenec predlagal, da se zadeva vrne v novo odločanje na sodišče prve stopnje. Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena. Obsojeni v zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa glede na določbo 427. člena ZKP ni predvideno kot razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Tako v postopku za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni možno upoštevati predloga za zaslišanje novih prič ali ponovno zaslišanje oškodovanca ter na tej podlagi razveljaviti pravnomočni sodbi. Glede kaznivega dejanja pod točko 3 izreka prvostopne sodbe je sodišče uporabilo pravilno pravno opredelitev kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 166. člena KZ RS ter v zvezi s 4. točko 1. odstavka 128. paragrafa kazenskega zakona Republike Avstrije. Veljavnost kazenskega zakona Republike Slovenije temelji na 112. členu KZ SFRJ v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS štev. 1/91-I), izpolnjeni pa so bili tudi posebni pogoji za pregon po 3. odstavku 108. člena KZ SFRJ. Sodišče torej z omenjeno pravno opredelitvijo kaznivega dejanja ni v ničemer kršilo kazenski zakon.