Sklep IV Ips 26/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva kaznovane za sodno varstvo se zavrže kot nedovoljena.

[JEDRO] Po spremenjeni 2. točki 202. člena zakona o prekrških (Ur. l. RS št. 13/93) je odločbo o prekrških mogoče izpodbijati le, če je bila posamezniku, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti, izrečena kazen nad 30.000 SIT.

[OBRAZLOŽITEV] Občinska sodnica za prekrške je z odločbo spoznala kaznovano za odgovorno za prekršek po členu 132/I točka 3 ZDR (Uradni list RS št. 14/90 in 5/91) in jo kaznovala s 13.000 SIT denarne kazni. Pritožbo obdolženke je Republiški senat za prekrške z uvodoma navedeno odločbo zavrnil kot neutemeljeno in potrdil odločbo organa prve stopnje. V zahtevi za sodno varstvo, v kateri uveljavlja kršitev materialnega prava, kaznovana predlaga, naj se napadena pravnomočna odločba o prekršku razveljavi in zadeva vrne organu prve stopnje v novo odločitev. Zahteva za sodno varstvo ni dovoljena. Odločbo o prekršku, izdano na drugi stopnji, je z zahtevo za sodno varstvo po spremenjenem členu 202 točka 2 zakona o prekrških, ki je bil uveljavljen s 27.3.1993 (Uradni list RS št. 13/93), mogoče izpodbijati le, če je bila posamezniku, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti, izrečena denarna kazen nad 30.000 SIT. Ker je bila kaznovani izrečena denarna kazen 13.000 SIT, kar je nižja denarna kazen, kot je denarna kazen nad 30.000 SIT, pri kateri bi šele lahko vložila zahtevo za sodno varstvo, je moral senat Vrhovnega sodišča RS po členu 204/II zakona o prekrških njeno zahtevo zavreči kot nedovoljeno. Kaznovana je tudi predlagala, naj se odloži izvršitev odločbe o prekršku, dokler ne bo končan postopek o zahtevi za sodno varstvo. Temu predlogu senat Vrhovnega sodišča RS ni ugodil, ker ni bilo utemeljenih razlogov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo zahtevi ugodeno.