Sodba II Ips 13/94 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Po določbi 4. odst. 50. čl. ZSR ne more vložiti tožbe tisti, ki je predlagal uvedbo upravnega postopka. Zato je odločilno samo vprašanje, ali je tožeča stranka predlagala uvedbo upravnega postopka zoper toženo stranko.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se morata toženca izseliti iz stanovanja z vsemi stanovalci in stvarmi ter stanovanje prazno izročiti tožeči stranki. Ugotovilo je, da Samoupravna stanovanjska skupnost ni predlagala upravnega postopka zoper toženca. Zato ni podana ovira po 4. odst. 50.čl. zakona o stanovanjskih razmerjih za tožbo, ki jo je proti tožencema vložila Samoupravna stanovanjska skupnost. Zavrnilo je todi stališče tožene stranke, da zaradi določbe 88.čl. zakona o denacionalizaciji vztrajanje pri zahtevku ni dopustno. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in je potrdilo sodbo prve stopnje. Soglašalo je s prvostopno dokazno oceno in potrdilo kot pravilne vse prvostopne dejanske ugotovitve. Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je nesporno vselila v stanovanje brez pravnega naslova pred prvomajskimi prazniki 1985, da je predsednik hišnega sveta o tem obvestil Samoupravno stanovanjsko skupnost, nakar je bil toženec zaslišan pri upravnem organu občine Ljubljana Šiška. I.B. je bila šele kasneje zaslišana kot priča. Zato ni mogoče trditi, da upravni organ ni začel postopka zaradi izpraznitve proti tožencu. Kasneje se je začel še postopek proti D.B. po 13.čl. zakona o stanovanjskih razmerjih. Tekli so torej trije postopki: zoper toženca, zoper D.B. in zoper I.B. Upravni organ sodišču ni predložil celotnega spisa, ampak samo tisti del, ki je v prid tožeči stranki. V spisu ni urgence I.B. z dne 24.4.1986. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. ZPP). Revizija ni utemeljena. Tožena stranka netočno povzema vsebino posameznih listin, s katerimi želi dokazati, da je Samoupravna skupnost predlagala uvedbo upravnega postopka proti njej. Tako se prijave Hišnega sveta z dne 15.9.1984, z dne 17.9.1984 in z dne 14.1.1985 nanašajo na izselitev D.B., ne pa na vselitev tožene stranke, do katere je prišlo šele več mesecev kasneje. S temi navedbami torej tožena stranka potrjuje prav izpodbijano ugotovitev, da je upravni postopek tekel zoper D.B., in izpodbija lastno trditev, da je tekel zoper njo. Podobno je z navajanjem urgence I.B. z dne 24.4.1986. Ta urgenca namreč ni bila naslovljena na upravni organ občine, niti namenjena upravnemu spisu, pač pa je bila poslana Samoupravni stanovanjski skupnosti. Zato ni del upravnega spisa in ne dokazuje revizijske trditve o nepopolnosti spisa. V zvezi s tem je treba opozoriti, da pomeni vprašanje, ali se je s toženčevim zaslišanjem začel upravni postopek zoper njega, pravno vprašanje, ki pa za odločitev v tej zadevi sploh ni pomembno. Po določbi 4. odst. 50.čl. zakona o stanovanjskih razmerjih namreč ne more vložiti tožbe tisti, ki je predlagal uvedbo upravnega postopka. Zato je odločilno samo vprašanje, ali je tožeča stranka predlagala uvedbo upravnega postopka zoper toženo stranko, ne pa, ali je morda tekel postopek po uradni dolžnosti ali na predlog koga drugega. Kdo je zahteval uvedbo upravnega postopka pa je povsem dejansko vprašanje, ki je bilo rešeno na podlagi ocene dokazov z ugotovitvijo, da Samoupravna stanovanjska skupnost takega predloga ni vložila. Te ugotovitve z revizijo ni mogoče izpodbijati( 3. odst. 385.čl. ZPP). Na ta način se je izkazalo, da ni zatrjevane ovire za dovoljenost tožbe, ki jo je proti toženi stranki vložila Samoupravna stanovanjska skupnost. Uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP), zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).