Sodba I Up 1006/2004 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Zahteva iz naslova večvrednosti nepremičnine, vrnjene v postopku denacionalizacije po določbi 5. odstavka 25. člena Zakona o denacionalizaciji, je sposobna za obravnavanje le, če vlagatelj zahteve natančno opredeli vlaganje, tako po višini porabljenih sredstev kot po vrsti investicij in času le-teh, ter za svoje navedbe predloži ustrezne dokaze.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 24.12.2002. S to odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožeče stranke in družbe B. d.o.o. za povrnitev vlaganj v nepremičnino v K., stoječo na parceli št. 12 z.k. telo II - Hotel B., vl. št... k.o..., ki je bila s pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 11.11.1993 vrnjena denacionalizacijskim upravičencem. Tožena stranka je zahtevo za povrnitev vlaganj zavrnila, ker vlagatelja zahtevka v vlogi nista specificirala zahtevka za povrnitev vlaganj za vsakega izmed njiju in nista predložila dokazov o tem, da se je vrednost nepremičnine povečala zaradi njunih vlaganj, in tega nista storila niti na pozive upravnega organa na dopolnitev vloge z dne 15.2.2002, z dne 21.10.2002 in z dne 19.11.2002.

V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da vloga tožeče stranke ni bila popolna in zato ni bila sposobna za obravnavanje, in da vlagatelja zahtevka vloge nista ustrezno dopolnila niti na poziv tožene stranke na dopolnitev vloge. Specifikacije vlaganj, ki jo tožeča stranka navaja v tožbi, pa glede na določbo 14. člena ZUS ni mogoče upoštevati.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da bi morala tožena stranka izvesti dokaz z izvedencem gradbene stroke, ki bi razmejil med vlaganji za tekoče vzdrževanje in investicijskimi vlaganji. Ker tožena stranka tega dokaza ni izvedla, niti ga ni izvedlo sodišče, je podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Razlogi, ki jih navaja sodišče v izpodbijani sodbi, so sami s seboj v nasprotju. Med tem, ko sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožeča stranka izkazala investicijo v znesku 126.335,00 DEM oziroma cca 45% vlaganj, kar izhaja iz cenilnega zapisnika, v nasprotju s tem zaključuje, da tožeča stranka vlaganj ni izkazala. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka in denacionalizacijski upravičenci kot stranke z interesom v tem upravnem sporu na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev o zahtevi iz naslova večvrednosti vrnjene nepremičnine po določbi 5. odstavka 25. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Po navedeni določbi lahko zavezanec ali najemodajalec zahteva od upravičenca do denacionalizacije iz naslova večvrednosti vrnjene nepremičnine razliko v vrednosti, če ta presega 1/2 prvo objavljenega bruto domačega proizvoda na prebivalca Republike Slovenije v letu pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo. Po navedeni določbi so upravičenci zavezanci in najemodajalci, vendar le, če je povečana vrednost nepremičnine posledica njihovih vlaganj v nepremičnino. Zahteva iz naslova večvrednosti vrnjene nepremičnine je zato sposobna za obravnavanje le, če vlagatelj zahteve natančno opredeli vlaganja tako po višini porabljenih sredstev kot po vrsti investicij in času le teh, ter za svoje navedbe predloži ustrezne dokaze. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, to pa izhaja tudi iz podatkov spisa, da zahteva tožeče stranke z dne 30.12.1998 take vsebine nima, je pravilen sklep tožene stranke in sodišča prve stopnje, da vloga tožeče stranke ni sposobna za obravnavanje. Zato je tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča ravnala pravilno, ko je tožečo stranko pozvala, da vlogo dopolni. Tako ravnanje tožene stranke je skladno z določbo 137. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986), ki se uporablja v postopkih po ZDen. Pravilna je tudi presoja tožene stranke in sodišča prve stopnje, da tudi dopolnitev vloge, ki jo je tožeča stranka poslala toženi stranki, zahtevanih podatkov, ne vsebuje in da listine, ki jih je predložila tožeča stranka, ne dokazujejo dejanskega stanja iz določbe 5. odstavka 25. člena ZDen. Iz navedenih listin namreč ne izhaja niti da je bila investitor pritožnica niti da so bila dela izvršena. Prav tako to ne izhaja iz cenitve izvedenca, izdelane za potrebe denacionalizacijskega postopka, na katerega se ves čas postopka sklicuje tožeča stranka. Iz te cenitve sicer res izhaja, da je bila vrednost predmetne nepremičnine ob vrnitvi za 26,45% večja kot ob podržavljenju, ne pa tudi, da se je vrednost povečala zaradi vlaganj pritožnice.

Ob pravilni ugotovitvi, da pritožnica svoje zahteve kljub več pozivom tožene stranke na dopolnitev vloge, te ni ustrezno dopolnila in za svoje navedbe o vlaganjih v nepremičnino ni ponudila dokazov, je odločitev tožene stranke tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče kljub temu, da ugotavlja, da je pritožnica izkazala investicijo v znesku 126.353 DEM, zaključuje da vlaganj ni izkazala. Take ugotovitve izpodbijana sodba ne vsebuje, Zato uveljavljana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu zaradi razloga iz 14. točke 339. člena ZPP ni podana.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.