Sklep I Up 209/2007 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO] Če zahteva tožnika za povrnitev stroškov ne vsebuje opredelitve stroškov po vrsti in višini, tožnik do povrnitve stroškov ni upravičen.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim 2. odstavkom sodbe (sklep) zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče kot razlog za zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov navaja, da je zahteva neopredeljena, saj tožeča stranka v njej ni navedla, za katere stroške zahteva povračilo. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu. Navaja, da se sodišče prve stopnje sicer utemeljeno sklicuje na določbo 3. odstavka 163. člena Zakona o pravdnem postopku, po kateri mora stranka povrnitev stroškov zahtevati najpozneje do konca glavne obravnave. Vendar pa v obravnavanem primeru sodišče ni opravilo glavne obravnave, ampak je odločilo na seji. Da sodišče ne bo opravilo glavne obravnave, tožeča stranka ni mogla vedeti. Upravičeno je namreč pričakovala, da bo sodišče opravilo glavno obravnavo, saj je bilo to v tožbi izrecno zahtevano. Zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka vse stroške postopka opredeliti že v tožbi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da toženi stranki naloži stroške celotnega postopka, nastale tožeči stranki, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sklepa o stroških dalje do plačila. Pritožba ni utemeljena. Za odmero stroškov je v obravnavani zadevi glede na 1. odstavek 23. člena ZUS ( Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) in glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-68/04-14 sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 2. odstavka 163. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po navedeni določbi mora stranka v zahtevi za povrnitev stroškov opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Ker ZPP razlikuje med različnimi vrstami stroškov bi morala tožeča stranka v zahtevi navesti vrste stroškov in kolikšen znesek zahteva kot nadomestilo za posamezno vrsto stroškov. Le tako bi zadostila obveznosti iz 2. odstavka 163. člena ZPP. Ker zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov opredelitve stroškov niti po vrsti niti po višini ne vsebuje, tožeča stranka do povrnitve stroškov ni upravičena. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je o zahtevi za povrnitev stroškov odločilo v sodbi, s katero se je postopek pred sodiščem končal, ravnalo skladno z določbo 4. odstavka 163. člena ZPP. Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 105/2006) zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.