Sklep I Up 51/2008 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Predlagatelj mora že v zahtevi navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode. Izkazati mora tudi, da takšna škoda zanj predstavlja težko popravljivo škodo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožnika za odložitev izvršitve odločbe Davčnega urada L., izpostava V, z dne 13.9.2006, s katero je upravni organ prve stopnje tožniku odmeril davek na dediščino po pokojni B.A.Š. v višini 205.494 SIT.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje citira določbo 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) in ugotavlja, da tožnik ni izkazal težko popravljive škode, ki naj bi mu zaradi izdaje odmerne odločbe za plačilo davka na dediščino nastala. Sodišče prve stopnje še dodaja, da je v primeru davčnih obveznosti tehtanje javnega interesa in interesov davčnih zavezancev na abstraktni ravni opravil že zakonodajalec, s tem, ko je v 121. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP-1, Uradni list RS, št. 54/2004) predpisal, da pritožba zoper odmerno odločbo ne zadrži izvršitve, če ni s tem zakonom drugače določeno. To pomeni, da odložitev izvršitve davčne odločbe načeloma nasprotuje javni koristi, ki je v tem, da se davek čimprej izterja. Ker torej pogoji za ugoditev zahteve za odložitev izvršitve izpodbijanega akta niso bili izkazani, je sodišče prve stopnje tožnikovo zahtevo zavrnilo.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da gre v prvi vrsti za vprašanje, ali je sploh podan temelj za obdavčitev dediščine, ki naj bi jo tožnik dobil. Tožnik namreč dediščino odklanja. Pravica odklonitve dediščine pa je temeljna svoboščina vsakega državljana. Zapuščinski sklep je bil izdan brez obravnave. Tožnik se tako ni mogel odreči dediščini. V primeru rubeža pokojnine gre za veliko obremenitev tožnika, zato je utemeljeno njegovo stališče, da mu nadaljevanje izvršbe pred zaključkom postopka pri naslovnem sodišču lahko povzroči nepopravljivo in seveda tudi veliko škodo. Znano je, da so pokojnine v veliki meri tolikšne, da dovoljujejo upokojencem samo skromno preživljanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z njegovo presojo, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1.

Začasna odredba na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 predstavlja nujni ukrep, s katerim sodišče, seveda ob izpolnjenih zakonskih pogojih, (začasno) odloži, sicer na podlagi zakona dovoljeno, izvršitev določenega upravnega akta. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode. Izkazati mora tudi, da takšna škoda za njo predstavlja težko popravljivo škodo. Pri tem je treba posebej poudariti na že večkrat sprejeto stališče (tudi Ustavnega sodišča RS), da je materialna škoda praviloma popravljiva.

Tožnik je v zahtevi za izdajo začasne odredbe navajal samo to, da bi mu nadaljevanje izvršbe v primeru, če bo postopek pri Upravnem sodišču RS uspešen, povzročilo nesorazmerno veliko škodo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za povsem pavšalno in z ničemer izkazano trditev, ki glede na zgoraj navedeno brez dvoma ne zadostuje za izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Pritožbena ugovora, da sploh ni podan temelj za obdavčitev dediščine ter da tožnik dediščino odklanja, pa so za odločitev v obravnavani zadevi, ki se nanaša samo na ugotavljanje pogojev za izdajo začasne odredbe, pravno nepomembni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).