Sodba I Up 18/2008 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Če dejanje, ki ga navaja prosilec za azil, ne pomeni dejanja preganjanja v smislu Direktive sveta EU, je tožena stranka s tem, ko je njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno, pravilno uporabila določbo 2. alineje 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.11.2007. S to odločbo je tožena stranka na podlagi 2. alineje 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 51/06-UPB in št. 37/06 - sklep US) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno, ker je bilo že iz njegove prošnje očitno, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil.

V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da dejanj, ki jih tožnik navaja kot preganjanje, ni mogoče opredeliti kot preganjanje v smislu Direktive sveta Evropske unije o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito in o vsebini te zaščite (Direktiva sveta EU, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004). Dejstvo, da je bil tožnik en mesec zaprt v N.P., ne dokazuje preganjanja zaradi muslimanske vere, saj je tožnik v prošnji za azil navedel, da je moral v zapor zaradi pretepa s Srbi; kot tudi ne dejstvo, da so ga policisti leta 2004 in 2006 brez razloga legitimirali in odpeljali na policijsko postajo in ga tam udarili, ob tem, ko je tožnik na vprašanje, ali je imel v izvorni državi kakšne probleme z organi oblasti, odgovoril, da je imel probleme le s policijo zaradi pretepa s Srbi. Sodišče še navaja, da je tožnik sicer predlagal njegovo zaslišanje na glavni obravnavi, vendar pa ni navedel nobenih konkretnih okoliščin, ki naj bi jih sodišče ugotovilo, zato zahtevi za glavno obravnavo ni sledilo.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1. Navaja, da pretepa s Srbi ni sam izzval, ampak se je le branil. Izvorno državo je bil prisiljen zapustiti zaradi groženj s smrtjo in napadov s strani srbskih državljanov, ki so pravoslavne vere, tožnik pa je musliman. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, ki jih pri tem navaja sodišče, so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbi 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil, na katero se pravilno sklicuje prvostopno sodišče. Po navedeni določbi pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, med drugim tudi, če je iz prošnje za azil očitno, da prosilcu za azil v njegovi državi ne grozi preganjanje. Upoštevaje vsebino Direktive sveta EU so preganjanja dejanja v smislu 1 A člena Ženevske konvencije, to je preganjanje zaradi rase, vere, narodnosti, politične pripadnosti ali pripadnosti določeni skupini. Dejstvo, da je bil tožnik en mesec zaprt v N.P., ob tem ko sam navaja, da je bil zaprt zaradi pretepa, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni dejanja preganjanja v smislu navedene Direktive. In ker je tožnik ob vložitvi prošnje za azil navajal, da razen navedene zaporne kazni, v izvorni državi ni imel drugih težav z organi oblasti, je tožena stranka s tem, ko je tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno, pravilno uporabila določbo 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.