Sodba II Ips 460/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Vložitev obrazložitve brzojavne revizije v roku iz 113. čl. ZPP, a po preteku revizijskega roka, ne more imeti za posledico podaljšanja roka iz 1. odst. 382. čl. ZPP (arg. a contrario 351. čl. v zvezi s 399. čl. ZPP). Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je pri tožniku zaradi posledic poškodbe zmožnost oploditve zmanjšana za 75 odstotkov. Takšna prizadetost tudi po presoji revizijskega sodišča pomeni določeno prikrajšanje tožnika na področju, ki je v 200. čl. ZOR zajeto v pojmu "zmanjšanje življenjske aktivnosti", pa čeprav obstoji, kot to sledi iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev, le velika verjetnost, da je tožnik infertilen.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naložilo plačilo 1.057.802,5 SIT za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik pretrpel v prometni nesreči. Sodišče druge stopnje je obravnavalo pritožbi obeh pravdnih strank. Pritožbi tožnika je deloma ugodilo ter odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo za 800.000,00 SIT. Pritožbo tožene stranke, ki je izpodbijala le odškodnino za strah in duševne bolečine zaradi zamanjšanja življenjske aktivnosti, pa je zavrnilo kot neutemeljeno. Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka pravočasno brzojavno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču smiselno predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni. Trdi, da je prisojena odškodnina neutemeljena. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP). Revizija ni utemeljena. Revidentu je potrebno najprej pojasniti, da vložitev obrazložitve brzojavne revizije v roku iz 113. čl. ZPP, a po preteku revizijskega roka, ne more imeti za posledico podaljšanja roka iz 1. odst. 382. čl. ZPP (arg. a contrario 351. čl. v zvezi s 399. čl. ZPP). Obrazložitev brzojavne revizije, poslana priporočeno 31.12.1992, je zato prepozna (rok za vložitev revizije je v konkretnem primeru potekel 28.12.1992) in tako neupoštevna. Izpodbijano sodbo je revizijsko sodišče preizkusilo v delu, v katerem je tožnik uspel s svojo pritožbo in v delu, v katerem je bila zavrnjena pritožba tožene stranke. Pri preizkusu se je revizijsko sodišče omejilo na uradoma upoštevna razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutno bistvene kršitve iz 10.tč.2. odst. 354. čl. ZPP (386. čl. ZPP). Slednje sodišči nista zagrešili, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, pa tudi ni podan razlog zmotne uporabe materialnega prava. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je pri tožniku zaradi posledic poškodbe zmožnost oploditve zmanjšana za 75 odstotkov. Takšna prizadetost tudi po presoji revizijskega sodišča pomeni določeno prikrajšanje tožnika na področju, ki je v 200. čl. ZOR zajeto v pojmu "zmanjšanje življenjske aktivnosti", pa čeprav obstoji, kot to sledi iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev, le velika verjetnost, da je tožnik infertilen. Zato je obstoj duševnih bolečin, ki jih tožnik zaradi te svoje prizadetosti trpi, pravno priznana škoda, zaradi katere ima tožnik pravico do pravične denarne odškodnine. Iz povedanega pa sledi, da je upravičen tudi do odškodnine za strah, ki ga je trpel med zdravljenjem. Prav tako revizijsko sodišče v okviru uradoma upoštevnega razloga zmotne uporabe materialnega prava nima pomislekov glede višine odškodnine, pravnomočno prisojene s sodbo pritožbenega sodišča, upoštevaje pri tem intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin, ki jih je in jih trpi tožnik zaradi (doslej) ugotovljenih posledic poškodbe. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).