Sklep II Ips 632/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO] Ker si v konkretnem primeru tožeča stranka iz nasprotne tožbe z oceno vrednosti spornega predmeta ni zagotovila pravice do revizije, ta ni dovoljena in jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (392.čl. ZPP).

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe na ugotovitev, da so na podlagi priposestvovanja pridobili trajno pravico uporabe dela parcele št. 369/6, vpisane pri vl.št. 471. Pritožbo tožnikov proti temu delu sodbe sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožniki iz nasprotne tožbe vlagajo proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu tako spremeni, da njihovi pritožbi ugodi. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki iz nasprotne tožbe, ki je vložila odgovor. V njem predlaga, da revizijsko sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrže. Revizija ni dovoljena. M.Z., R.Z. in S.Z. so vložili nasprotno tožbo z vlogo z dne 31.7.1990, ki je vsebovala tudi zahtevek, ki je sedaj predmet obravnavanja v revizijskem postopku. V nasprotni tožbi niso navedli vrednosti spornega predmeta, čeprav predmet tožbenega zahtevka ni bil denarni znesek in bi vrednost morali navesti po 2.odst. 186.čl. Zakona o pravdnem postopku. Po 3.odst. 382.čl. ZPP je revizija kot izredno pravno sredstvo dovoljena v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, le v primeru, če vrednost, ki jo je navedel tožnik v tožbi, presega določeni znesek (ob vložitvi nasprotne tožbe je bil to znesek 8.000,00 SIT). Ker si v konkretnem primeru tožeča stranka iz nasprotne tožbe z oceno vrednosti spornega predmeta ni zagotovila pravice do revizije, ta ni dovoljena in jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (392.čl. ZPP). Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1.odst. 154.čl., 1.odst. 155.čl. in 1.odst. 166.čl. ZPP. Tožeča stranka iz nasprotne tožbe nosi svoje revizijske stroške, ker z revizijo ni uspela, tožena stranka pa nosi stroške odgovora na revizijo, ker teh v konkretnem primeru ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške, ki jih mora povrniti nasprotna stranka.