Sklep II Ips 953/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Predlagateljica je prenesla na nasprotnega udeleženca pravico uporabe na poslovnih prostorih na podlagi tedaj veljavnega 37.čl. Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur.l.SRS, št. 18/74). Odškodnina za prenos pravice uporabe je bila pravilno določena v višini ugotovljenih neamortiziranih investicij. Uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tako ni podan.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je naložilo nasprotnemu udeležencu, da plača predlagateljici odškodnino za prenos pravice uporabe na poslovnem prostoru v znesku 13,514.832,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.1.1993 dalje do plačila. Pritožbo nasprotnega udeleženca proti temu sklepu je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Nasprotni udeleženec je vložil proti sklepu sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge po 385.čl. ZPP. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi. V obrazložitvi revizije navaja, da nasprotni udeleženec nikoli ni prejel predloga predlagateljice, ki bi vseboval vse sestavine po 21.čl. Zakona o nepravdnem postopku. Z izpodbijanim sklepom je kršena določba 46.čl. Zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, saj v postopku ni bilo mogoče ugotoviti, da bi predlagateljica vložila sredstva in delo v poslovne prostore. Po situaciji št.1859/69 so bila na celotni zgradbi opravljena vzdrževalna dela ne pa investicijska vlaganja. Za vzdrževalna dela pa predlagateljica nima pravice do povračila. Revizija je bila vročena predlagateljici, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena. Revizijsko sodišče je izpodbijani sklep po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37.čl. Zakona o nepravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo. Kot je pravilno poudarilo že sodišče druge stopnje, v nepravdnem postopku zahtevek ni bistvena sestavina predloga. Zato ni podana v reviziji uveljavljana kršitev določb 21.čl.Zakona o nepravdnem postopku. Nasprotni udeleženec v reviziji izpodbija predvsem dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. Teh navedb revizijsko sodišče ni moglo upoštevati, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP v zvezi s 37.čl. ZNP). Revizijsko sodišče je torej na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje vezano. Po teh ugotovitvah je bila pravna prednica predlagateljice investitor opravljenih del po končni situaciji št. 1859. Opravljena je bila kompletna sanacija objekta, v pritličju stavbe pa je bil usposobljen prostor za trgovino z restavracijo. Investicijska vlaganja so bila ocenjena z izvedencem in njihova vrednost je dne 13.1.1993 znašala 13,514.832,00 SIT. Predlagateljica je prenesla na nasprotnega udeleženca pravico uporabe na poslovnih prostorih na podlagi tedaj veljavnega 37.čl. Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur.l.SRS, št. 18/74). Odškodnina za prenos pravice uporabe je bila pravilno določena v višini ugotovljenih neamortiziranih investicij. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tako ni podan. Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.