Sklep X Ips 102/2004 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Ves čas postopka do odločitve sodišča mora stranka izkazovati, da bi se z odločitvijo sodišča njen pravni položaj lahko izboljšal in v čem bi se njen pravni položaj lahko izboljšal.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi določb 1. odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) ugodilo tožbi tožnika zaradi molka tožene stranke in toženi stranki naložilo, da v roku 30-ih dni od pravnomočnosti sodbe odloči o njegovi pritožbi zoper odločbo R.. z dne 22.11.2001.

V razlogih izpodbijane sodbe je upravno sodišče navedlo, da je ob upoštevanju tožbi priloženih dokazil tožbo obravnavalo kot tožbo zaradi molka tožene stranke. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da je dvomesečni rok za izdajo odločbe o tožnikovi pritožbi potekel, da je tožnik ponovno zahteval izdajo odločbe v nadaljnjih sedmih dneh in da tožena stranka tudi na ponovno tožnikovo zahtevo odločbe ni izdala. Ker so torej v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji, ki jih za vložitev tožbe zaradi molka upravnega organa druge stopnje predpisuje 26. člen ZUS, je tožbi na podlagi 1. odstavka 65. člena ZUS ugodilo in naložilo toženi stranki, da odloči o tožnikovi pritožbi zoper prvostopno odločbo v roku 30 dni od dne, ko bo sodba postala pravnomočna.

Tožnik vlaga zoper navedeno sodbo pritožbo. V pritožbi navaja, da se toženi stranki že drugič nalaga izdaja odločbe, s katero mora odločiti o njegovi pritožbi z dne 5.2.2001 (pravilno 27.11.2001), zoper nezakonito odločbo R.. z dne 22.11.2001. Izpodbijana sodba ne navaja, zakaj upravno sodišče ponovno izdaja nezakonito sodbo, saj je upravno sodišče s sodbo, št. U 648/2001-14 z dne 4.6.2003 že naložilo toženi stranki izdajo odločbe. Ta je izdala odločbo z dne 16.7.2003, zoper katero je dne 8.8.2003 vložil na upravno sodišče tožbo. Predlaga, da vrhovno sodišče odpravi obe sodbi upravnega sodišča in mu prizna vse stroške postopka, oziroma podrejeno, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, z naročilom, da po 41. členu ZUS združi obe zadevi v skupno obravnavo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Po vložitvi pritožbe je začel veljati ZUS-1. Zato je moralo vrhovno sodišče najprej presoditi, ali gre v obravnavanem primeru za pritožbo ali za revizijo (2. odstavek 107. člena ZUS-1). V obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji, da bi se vložena pritožba obravnavala kot pritožba, izpolnjeni pa so pogoji, da se obravnava kot revizija (2. odstavek 107. člena ZUS-1), to pa pomeni, da je v skladu z navedeno določbo prvostopna sodba z uveljavitvijo ZUS-1, to je 1.1.2007, postala pravnomočna.

Revizija ni dovoljena.

V 3. odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Zato je tudi pri obravnavani reviziji po 2. odstavku 107. člena ZUS-1 revizijsko sodišče dolžno preizkusiti, ali ni revizija izrecno izključena po določbi 3. odstavka 83. člena ZUS-1. Po navedeni določbi revizija izrecno ni dovoljena v sporih, v katerih predlagatelj nima pravnega interesa za revizijo. Le obstoj takega pravnega interesa stranke lahko opraviči morebitni poseg v pravnomočno odločitev upravnega sodišča na podlagi uporabe tega izrednega pravnega sredstva. Ker gre pri reviziji za poseg v ustavno zagotovljeno načelo varstva pravnomočnosti, mora biti interes stranke za revizijo oseben, jasen in določen. Ves čas postopka do odločitve sodišča mora stranka izkazovati, da bi se z odločitvijo sodišča njen pravni položaj lahko izboljšal in v čem bi se njen pravni položaj lahko izboljšal.

Glede na namen revizije in na potrebo po izkazovanju potrebnega interesa za odločanje sodišča v reviziji v upravnem sporu, je mogoče ugotoviti, da pogoji za odločanje sodišča v reviziji v tej zadevi, ko je bilo tožbi tožnika zaradi molka tožene stranke ugodeno in toženi stranki naloženo, da v zadevi odloči v določenem roku po pravnomočnosti sodbe, niso podani. Zato po presoji revizijskega sodišča tožnik v tej zadevi ne izkazuje pravnega interesa za revizijo.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 v zvezi s 3. odstavkom 83. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 revizijo zavrglo kot nedovoljeno.