Sklep I Up 442/2007 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Če odlok ne ureja posamična razmerja, ga v upravnem sporu ni možno izpodbijati.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani kot sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožnika proti Odloku o začasnem ukrepu za zavarovanje v planski celoti BR 9/3 K. z dne 23.2.2007. Ugotovilo je, da navedeni odlok ni akt, ki bi urejal posamična razmerja, pa tudi tožba je bila vložena po preteku 30-dnevnega roka (prepozno).

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da izpodbijani sklep nima razlogov. Odlok je akt, ki ureja posamična razmerja. Ne drži, da je bila tožba vložena prepozno. Tožnik je bil šele z dopisom dne 14.3.2007 obveščen o navedenem odloku.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbo tožnika proti navedenemu odloku pri predhodnem preizkusu tožbe zavrglo.

Kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje, lahko Občinski svet sprejme Odlok o začasnih ukrepih za zavarovanje urejanja prostora na podlagi pooblastila iz 1. odstavka 81. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/2002 in naslednji). Po 2. in 3. točki 2. odstavka 81. člena navedenega zakona se lahko začasni ukrepi sprejmejo za območje širitve naselja, ki še ni določeno s strategijo prostorskega razvoja občine, in za območje prostorske ureditve, za katero še ni sprejet občinski lokacijski načrt. Pravilno ugotavlja, da iz obrazložitve predloga sklepa za sprejem navedenega odloka izhaja, da sporno območje BR 9/3 K. urejajo prostorsko ureditveni pogoji za plansko celoto B 9 D., ki pa ne določajo podrobnosti izrabe zemljišč. Občinski svet je med drugim prepovedal nasipavanje zemljišč, gradnjo novih objektov, postavitev začasnih in pomožnih objektov, gradnjo garaž ter rušitev in nadomestne gradnje. Ker pa se začasni ukrepi nanašajo na območje, ki ga ureja Odlok o PUP, izpodbijani odlok po svoji vsebini tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja dopolnitev prostorsko ureditvenih pogojev. Zato je navedeni odlok treba obravnavati kot predpis, s katerim je bil spremenjen Odlok o PUP, tega pa mora občina sprejeti po postopku, ki velja za spremembe in dopolnitve prostorskih aktov (34. člen zakona o urejanju prostora).

Ob takšnih ugotovitvah je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da navedeni odlok ni akt, ki bi urejal posamična razmerja (4. odstavek 5. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 105/2006, v nadaljevanju ZUS-1), zato ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Sodišče je tožbo zato pravilno zavrglo v skladu s 4. točko 1. odstavka 36. člena ZUS-1, ki predvideva tako odločitev, če akt, ki se izpodbija s tožbo, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da tudi če bi navedeni odlok izpolnjeval pogoje iz 4. odstavka 5. člena ZUS-1, bi bila tožba vložena prepozno. Rok za tožbo zoper takšne akte namreč začne teči z njegovo objavo (2. odstavek 23. člena ZUS-1). Odlok je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 16/07 z dne 23.2.2007, tožba pa je bila vložena 16.4.2007, to je po preteku 30 dnevnega roka za vložitev tožbe, kot to določa 1. odstavek 28. člena ZUS-1. Dopis, naveden v pritožbi, tu ni relevanten.

Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Ni podlage za pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za svojo odločitev. Tudi ugovor, da je bila tožba vložena pravočasno, v spisih nima podlage. Sodišče prve stopnje je uporabilo postopkovni predpis (ZUS-1) in to v delu, ki se nanaša na predhodni preizkus tožbe, in to pravilno. Ni ugotavljalo dejanskega stanja in ni uporabilo materialnega prava, zato pritožbene ugovore v tej smeri pritožbeno sodišče ni preizkušalo.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. in 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.