Sodba I Up 641/2007 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je ključen razlog, da je tožena stranka lahko utemeljeno štela, da tožnik zlorablja postopek, v tem da bi moral tožnik že ob prihodu v Slovenijo v decembru leta 2006 (14.12.) izraziti namero zaprositi za azil, ne pa šele potem, ko je ob ponovnem prihodu v Slovenijo, potem ko je bil vrnjen iz Avstrije, zaprosil za azil.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil; Uradni list RS, št. 51/2006 - Uradno prečiščeno besedilo) v zvezi s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/2006) zoper odločbo tožene stranke z dne 1.8.2007. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi z 2. alineo 36. ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno. Hkrati je na podlagi 3. odstavka 34. člena ZAzil določila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka izpodbijane odločbe). S sklepom (2. točke izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe menilo, da po določbi 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to ugotovi v sodbi. Sodišče lahko sledi dokazni oceni tožene stranke, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje, zaradi česar je imela tožena stranka podlago za odločitev, da tožnikova prošnja za azil temelji na namernem zavajanju (1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil). Sklicevanje tožene stranke na pravno podlago 2. alinee 36. člena ZAzil pa pomeni, da sodišče prve stopnje popravlja navedbo tožene stranke o pravni podlagi za odločitev, kajti le-ta glede na predmetno dokazno oceno ne more biti določba 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ampak določba 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil.

Tudi sodišče prve stopnje meni, da je ključen razlog, da je tožena stranka lahko utemeljeno štela, da tožnik zlorablja postopek, v tem, da bi tožnik moral že ob prihodu v Slovenijo v decembru leta 2006 (14.12.) izraziti namero zaprositi za azil, ne pa šele potem, ko je ob ponovnem prihodu v Slovenijo, potem ko je bil vrnjen iz Avstrije, zaprosil za azil. Sodišče prve stopnje dopolnjuje utemeljitev tožene stranke s tem, da je treba v skladu z usmeritvami iz 4. (2.) člena Direktive, št. 2004/83/EC med elemente, ki sestavljajo razloge, na katere se prosilec za azil sklicuje tudi v zvezi z določbo 2. alinee 36. člena ZAzil, med drugim šteti tudi izjavo prosilca za azil in vse dokumente, s katerimi prosilec razpolaga in se nanašajo tudi na njegove prejšnje prošnje za azil ter poti, po katerih je prišel v Slovenijo in dokumente, s katerimi je potoval. S tem, ko je tožena stranka ugotovila izpolnitev zakonskega dejanskega stanu iz določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil, posledično to pomeni, da je s tem tožena stranka po mnenju sodišča prve stopnje ugotovila tudi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za zaščito po 1. členu ZAzil, ker ni podan utemeljen sum, da je tožnik preganjan. V zvezi s tožnikovimi tožbenimi ugovori sodišče prve stopnje utemeljitvi tožene stranke dodaja, da tožnik v tožbi dokazni oceni tožene stranke o ključnem dejstvu, na podlagi katerega je tožena stranka sprejela oceno o verodostojnosti tožnika, ni ugovarjal z nobenim konkretnim argumentom. Za zakonitost odločitve po mnenju sodišča prve stopnje tudi ni potrebno, da bi tožena stranka pridobila mnenje, ali je Avstrija pripravljena sprejeti tožnika, saj je o prošnji za azil odločala Slovenija in ne Avstrija. Dokazni predlog za zaslišanje tožnika na glavni obravnavi ne bi mogel v ničemer vplivati na odločitev v zadevi (2. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1), pa tudi tožnik v tožbi ni z ničemer utemeljil, kako bi lahko njegovo zaslišanje vplivalo na odločitev v zadevi. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) tožnik ponavlja svoje tožbene navedbe in še dodaja:

Predlagal je, da ga sodišče prve stopnje zasliši na glavni obravnavi, da bi se prepričalo, da je njegova prošnja za azil utemeljena. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje je glede na dokazno oceno v izpodbijani odločbi tožene stranke pravilno ugotovilo pravno podlago za njeno odločitev, to je določbo 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil (pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja), saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je ključen razlog, da je tožena stranka lahko utemeljeno štela, da tožnik zlorablja postopek, v tem da bi moral tožnik že ob prihodu v Slovenijo v decembru leta 2006 (14.12.) izraziti namero zaprositi za azil, ne pa šele potem, ko je ob ponovnem prihodu v Slovenijo, potem ko je bil vrnjen iz Avstrije, zaprosil za azil.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje upravičeno dopolnilo utemeljitev tožene stranke s tem, da je treba v skladu z usmeritvami iz 4. (2.) člena citirane Direktive med elemente, ki sestavljajo razloge, na katere se prosilec za azil sklicuje tudi v zvezi z določbo 2. alinee 36. člena ZAzil, med drugim šteti tudi izjavo prosilca za azil in vse dokumente, s katerimi prosilec razpolaga in se nanašajo tudi na njegove prošnje za azil ter poti, po katerih je prišel v Slovenijo in dokumente, s katerimi je potoval.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da s tem, ko je tožena stranka ugotovila izpolnitev zakonskega dejanskega stanu iz določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil, da to posledično pomeni, da je s tem tožena stranka ugotovila tudi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za zaščito po 1. členu ZAzil, ker ni podan utemeljen sum, da je tožnik preganjan. Kar pa zadeva tožbene ugovore, ki jih tožnik ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, tudi pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje pravilno dodalo utemeljitvi tožene stranke, da tožnik v tožbi dokazni oceni tožene stranke o ključnem dejstvu, na podlagi katerega je tožena stranka sprejela oceno o verodostojnosti tožnika, ni ugovarjal z nobenim konkretnim argumentom.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da za zakonitost odločitve tudi ni bilo potrebno, da bi tožena stranka pridobila mnenje, ali je Avstrija pripravljena sprejeti tožnika, saj je o tožnikovi prošnji za azil odločala Slovenija in ne Avstrija.

Ponovni dokazni predlog tožnika v pritožbi zoper izpodbijano sodbo za njegovo zaslišanje na glavni obravnavi tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne bi mogel v ničemer vplivati na odločitev v zadevi (2. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1), pa tudi tožnik v tožbi in sedaj v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ni z ničemer utemeljil, kako bi lahko njegovo zaslišanje vplivalo na odločitev v zadevi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena ZUS-1 in potrdilo izpodbijano sodbo.