Sodba X Ips 1455/2004 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Tožnica, rojena leta 1940, ni mogla opravljati vojaških dolžnosti obrambe domovine, saj kot tako majhen otrok ni mogla razumeti svojih dejanj in namena boja proti okupatorju.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 22.6.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Sevnica z dne 3.6.2003, s katero je upravni organ prve stopnje zavrnil tožničino zahtevo za priznanje statusa in vpis v evidenco vojnih veteranov. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da je bila tožnica rojena 15.4.1940 in je tako ob osvoboditvi ozemlja Republike Slovenije dopolnila pet let. Tožničine aktivnosti oziroma njene pomoči partizanom ni mogoče oceniti kot opravljanje vojaške dolžnosti, prav tako pa njena pomoč ne kaže na to, da je bila na podlagi odločitve pristojnega organa neposredno vključena v oborožen odpor. Kot otrok, star dve, tri, štiri in tik pred osvoboditvijo pet let, tožnica ni opravljala vojaških dolžnosti obrambe domovine, saj jih kot tako majhen otrok ni mogla opravljati, niti ne bi razumela svojih dejanj oziroma pomena boja proti okupatorju.

Tožnica v pritožbi poudarja, da je bila vsa njena družina povezana s partizani. V bližnji partizanski bolnišnici je kot partizan delal tudi njen oče. Kurir, ki je prenašal pošto, je običajno prišel samo v bližino njihove hiše, tožnico pa je njena mama poslala do kurirja, da je prenesla sporočilo. Te njene stike lahko potrdita A.A. in B.B. Tožnica še navaja, da petletni otrok ni premlad za taka dejanja ter da so bili pripravljeni storiti vse v borbi zoper okupatorja. Zatrjuje, da bo s svojimi pričami dokazala udeležbo v vojni. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati nov Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 in 27/2007 - sklep US), ki v 1. odstavku 107. člena določa, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe tega zakona, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. Obstoječe pritožbe se glede na kriterije, določene v 2. odstavku 107. člena ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe, ali pa kot revizije. V tem sporu obravnavana pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, zato jo vrhovno sodišče v skladu z navedeno določbo ZUS-1 obravnava kot revizijo. Glede na določbe 2. odstavka 107. člena ZUS-1 pa je postala prvostopenjska sodba s 1.1.2007 pravnomočna.

Revizija se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1), ni pa mogoče revizije vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče zato tožničinih pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ni presojalo.

Glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Na podlagi določbe 1. odstavka 1. člena Zakona o vojnih veteranih (ZVV, Uradni list RS, št. 63/95, 108/99, 76/03 in 110/03-UPB) je vojni veteran oseba, ki je v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo opravljala vojaške dolžnosti za obrambo Republike Slovenije, oseba, ki je v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v policijskih enotah opravljala naloge s področja varnosti Republike Slovenije, in oseba, ki je bila na podlagi odločitve pristojnega organa ali poveljstva v skladu s predpisi neposredno vključena v oborožen odpor. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tožnica ne izpolnjuje nobenega izmed citiranih pogojev. Tožničinih medvojnih dejanj ni mogoče opredeliti kot opravljanje vojaške dolžnosti za obrambo Republike Slovenije. Treba je namreč upoštevati, da je bila tožnica rojena 15.4.1940. Njena starost med vojno ji ni omogočala razumeti takratne vojaško-politične situacije in pomena njenih takratnih dejanj, ki niso bila samoiniciativna v smislu zavedanja, da sodeluje v boju zoper okupatorja. Tožnica je na zaslišanju pri upravnem organu prve stopnje sama poudarila, da se vseh takratnih dogodkov ne spominja in, da ni vedela, kaj nosi v cekarju in kdo so partizani. Namen ZVV je bil priznati status vojnega veterana tistim osebam, ki so se aktivno borili v partizanskih vrstah in na drug način stalno in organizirano sodelovali s partizani. Tožničine aktivnosti med vojno pa tega, glede na njeno starost, ne izkazujejo.

Glede na navedeno in ker sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1, je pritožbeno sodišče revizijo na podlagi določbe 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.