Sodba I Up 913/2005 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO] Tožniku je bilo v upravnem sporu ugodeno in zato je njegov očitek, da je sodba zaradi tega napačna, ker sodišče ni odločilo o sami stvari, neutemeljen. Ker je sodišče ugotovilo, da je napačna materialnopravna podlaga, na katero je tožena stranka oprla svojo odločitev, o zadevi ni moglo odločiti, saj tožena stranka ni ugotavljala relevantnega dejanskega stanja, na podlagi katerega bi morala uporabiti pravilni materialni predpis. Zato tudi ni bilo pogojev za opravo glavne obravnave, saj je sodišče pri preizkusu izpodbijane odločbe presodilo le njeno zakonitost in ker je to storilo na nejavni seji, to ni vplivalo na pravilnost odločitve.

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek (1. točka izreka sodbe in sklepa). S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Upravne enote ... z dne 11.2.2004, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za adaptacijo gozdarskega objekta na zemljiščih parc. št. 20 in 21 k.o... V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče pojasnilo določbe Zakona o graditvi objektov (ZGO), ki urejajo in določajo pogoje za pridobitev gradbenega dovoljenja. Po presoji sodišča bi moral upravni organ prve stopnje in tožena stranka ocenjevati zahtevo tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja v skladu z določili 36. člena ZGO in ugotoviti, ali vloga tožeče stranke izpolnjuje vse pogoje, navedene v citiranem zakonu, ki je veljal v času vložitve zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. Upravni organ prve stopnje je ravnal napačno, ker je še istega dne, ko mu je tožeča stranka dostavila dva izvoda projektne dokumentacije, to zavrnil z obrazložitvijo, da mora predložiti dokumentacijo, ki bo usklajena z veljavno zakonodajo. Upravni organ bi moral preveriti, ali so zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložene vse listine v skladu s 136. členom ZGO ter, ali so priložena potrdila in soglasja, ki jih je potrebno priložiti skladno s takrat veljavno zakonodajo in podzakonskimi akti. Ker tudi tožena stranka tega ni upoštevala, je nepravilno uporabila materialni zakon, zato je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo in jo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožnik se zoper prvostopno sodbo pritožuje, ker upravno sodišče ni presojalo v mejah tožbenega zahtevka v skladu s 1. odstavkom 38. člena ZUS in ker mu ni bila dana možnost, da bi se izjavil o okoliščinah in dejstvih, ki so pomembne za zakonitost in pravilnost izdane sodbe, kar je v nasprotju z 72. členom ZUS. Navaja, da je prišlo do hudih kršitev ustave in da so mu bile pravice omejene brez ustavne in zakonske podlage. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, da samo opravi obravnavo in odloči o zadevi. Odgovor na pritožbo ni bil vložen. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje njegove tožbe ni presojalo v mejah tožbenega zahtevka, ni neutemeljen. Iz tožbenega zahtevka je razvidno, da je tožnik predlagal odpravo izpodbijane odločbe in odpravo odločbe upravnega organa prve stopnje. V upravnem sporu sodišče, v skladu s 1. odstavkom 3. člena ZUS odloči o zakonitosti dokončnega upravnega akta, izdanega v pritožbenem postopku in ne more posegati v odločbo, ki jo je izdal upravni organ prve stopnje, za odločanje v sporu polne jurisdikcije pa niso bili izpolnjeni pogoji, ki jih določa 61. člen ZUS. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zato pravilno odločilo v skladu s tožnikovim tožbenim zahtevkom in svojo odločitev oprlo na pravilno dejansko in materialnopravno podlago. Tožniku je bilo v upravnem sporu ugodeno in je zato njegov očitek, da je sodba zaradi tega napačna, ker sodišče ni odločilo o sami stvari, neutemeljen. Ker je sodišče ugotovilo, da je napačna materialnopravna podlaga, na katero je tožena stranka oprla svojo odločitev, o zadevi ni moglo odločiti, saj tožena stranka ni ugotavljala relevantnega dejanskega stanja, na podlagi katerega bi morala uporabiti pravilni materialni predpis. Zato tudi ni bilo pogojev za opravo glavne obravnave, saj je sodišče pri preizkusu izpodbijane odločbe presodilo le njeno zakonitost in ker je to storilo na nejavni seji, to ni vplivalo na pravilnost odločitve. Uveljavljanih ustavnih pravic tožnik ne konkretizira, predstavljajo pa pritožbeno novoto, saj teh kršitev ni uveljavljal v tožbi in zato jih pritožbeno sodišče tudi ni moglo preizkušati, saj to spričo določb 71. člena ZUS ni dopustno. Predlog tožnika za opravo glavne obravnave na pritožbeni stopnji je neutemeljen, ker zanjo v smislu 1. odstavka 77. člena ZUS ni pogojev. Oprava glavne obravnave na pritožbeni stopnji je dopustna samo tedaj, kadar pritožbeno sodišče meni, da je glede na materialnopravno podlago potrebno ugotoviti drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V obravnavanem primeru pa je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo in da v smeri pravilne uporabe materialnega prava ni bil izveden dokazni postopek, kar je vplivalo na pravilnost odločitve. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).