Sodba I Up 1273/2003 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Za pridobitev lokacijskega dovoljenja mora investitor v skladu z določbami 53. in 55. člena ZUN vlogi priložiti popolno lokacijsko dokumentacijo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi tožečih strank in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 5.6.2002, s katero je odpravila odločbo Upravne enote Trebnje z dne 10.7.2001, in zadevo vrnila prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevek investitorja A.A. (v nadaljevanju stranka z interesom) za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo zgrajenega gospodarskega poslopja, dozidavo objekta ter spremembo namembnosti celotnega objekta v stanovanjski objekt na zemljišču parc. št. 11 k.o. ...

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema ugotovitve tožene stranke: da je organ prve stopnje sledil naročilu tožene stranke in v ponovnem postopku pozval investitorja k dopolnitvi lokacijske dokumentacije. Ta dopolnitev (vris služnostne poti) je bila po spisnih podatkih opravljena v lokacijski dokumentaciji. Na to lokacijsko dokumentacijo so tožeče stranke podale pripombe, iz katerih je sklepati, da trasa te poti v lokacijski dokumentaciji ni povsem v skladu s pogoji iz sodne poravnave (z dne 22.9.1997). Tožena stranka je dala upravnemu organu prve stopnje napotke, da si pridobi pri Okrajnem sodišču v Trebnjem uradno overjeno skico poteka trase služnostne poti ter preveri, ali se v grafičnem delu lokacijske dokumentacije vrisana trasa ujema z overjeno skico po sodni poravnavi. Po presoji sodišča prve stopnje je upravni organ prve stopnje glede na to, da investitor v roku ni predložil zahtevanih dokumentov, pravilno zavrnil zahtevek za izdajo dovoljenja, ko je ugotovil, da ni zadoščeno določbam 55. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN). Investitor bi moral v lokacijski dokumentaciji izkazati traso služnostne poti do parcele št. 12, saj sam obstoj služnosti ni sporen in izhaja iz zemljiške knjige. Sodišče prve stopnje ne soglaša z razlogi, ki jih je tožena stranka navajala v obrazložitvi svoje odločbe, ko se je opredeljevala do služnosti, ki potekajo v breme investitorjeve parcele št. 11. Pri tem je tožena stranka presegla svoja pooblastila, ko se je spustila v ugotavljanje obstoja služnosti. Po podatkih zemljiškoknjižnega izpiska Okrajnega sodišča v Trebnjem z dne 18.11.1996, je vknjižena v breme investitorjeve parcele, št. 11 k.o. ... pravica služne poti v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 1174 k.o. T. Služnost obstaja v breme parcele 11 in v korist parcele 12, ne glede na to, kdo je lastnik služečega zemljišča in kdo je lastnik gospodujočega zemljišča. Zmotno je stališče tožene stranke, da je bistvena okoliščina, da so tožeče stranke postale lastnice parc. št. 11 k.o. ... Na obstoj služnosti sprememba lastništva gospodujočega zemljišča nima nobenega vpliva.

Investitor kot stranka z interesom vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da se je strinjal, da bo vse pripombe vključno s služnostjo za parcelno številko 11 upošteval in jih bo projektant vnesel v lokacijsko dokumentacijo, vendar šele, ko bo na osnovi dokazov, ki jih bo predlagal, ugotovljeno dejansko stanje. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da gospodarski objekt ovira služnostno pot. Ta gospodarski objekt iz leta 1991 po situaciji stanja parcel iz leta 1987 ob podpisu služnostne pogodbe ni bil zgrajen na takratni parc. št. 11, ampak na parc. št. 14, ki pa ni predmet te služnosti. Upoštevati je treba stanje parcel v letu 1987, nato spremenjeno stanje v letu 1988 in spremembo leta 1996 (priključitev dodatnih parcel in združitev v skupno parc. št. 11 ter vris gospodarskega objekta v katastrski načrt). Predlaga, da pritožbeno sodišče po opravljeni glavni obravnavi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožeče stranke v odgovoru na pritožbo navajajo, da je upravno sodišče pravilno ugotovilo, da sprememba lastnika gospodujočega zemljišča nima nikakršnega vpliva na obstoj služnosti. Bistvenega pomena je ugotovitev, ali nove gradnje ovirajo služnostno pravico. Investitor je tisti, ki je dolžan dokazati, da gradnje, ki jih želi legalizirati, ne ovirajo služnostne pravice. Ker investitor tega ni dokazal, je upravna enota pravilno zavrnila njegov zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

ZUN v 53. členu določa, da v zahtevi za lokacijsko dovoljenje mora investitor navesti osnovne podatke o namenu in zmogljivosti nameravanega objekta, naprave ali drugega posega v prostor ter priložiti dokazilo, da ima pravico graditi na določenem zemljišču ali drugače posegati v prostor. V 55. členu ZUN pa je določena vsebina lokacijske dokumentacije.

Za pridobitev lokacijskega dovoljenja mora investitor v skladu z navedenimi zakonskimi določbami vlogi priložiti popolno lokacijsko dokumentacijo. Če organ, ki vodi postopek, ugotovi, da lokacijska dokumentacija ni popolna, lahko zahteva njeno dopolnitev. Če tega stranka ne stori, se lokacijsko dovoljenje ne izda. V obravnavani zadevi pa je sporno, ali je bila takšna lokacijska dokumentacija, kot jo je tožnik predložil v postopku, lahko podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja. Kot izhaja iz predloženih spisov, tožnik na poziv prvostopenjskega upravnega organa ni ustrezno dopolnil lokacijske dokumentacije in s tem ni izkazal, da ima pravico graditi na navedenem zemljišču, oziroma da obstoječa služnost ne omejuje te njegove pravice v zvezi s sporno gradnjo. Ker obstoj služnosti v obravnavani zadevi ni sporen, saj je le-ta, kot izhaja iz predloženih spisov, vpisana v zemljiško knjigo, bo morala tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča v ponovnem postopku presoditi le to, ali je bila na podlagi predložene lokacijske dokumentacije in po pozivu upravnega organa za njeno dopolnitev tožnikova zahteva za izdajo lokacijskega dovoljenja pravilno zavrnjena. Predložitev popolne lokacijske dokumentacije pa je dolžnost investitorja. Upravni spor je sodna kontrola zakonitosti upravnega akta. Za presojo zakonitosti upravnega akta pa je pravno pomembno dejansko in pravno stanje zadeve v času odločanja upravnega organa. Glede na podano obrazložitev pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča.

Vrhovno sodišče ni opravilo glavne obravnave, ker v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 77. člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.