Sodba I Up 112/2004 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

V postopku izdaje lokacijskega dovoljenja tožnik ne izkazuje prizadetosti svojih pravic po določbah ZDen, ker z lokacijskim dovoljenjem ni predvidena gradnja na parceli, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, ampak na sosednji parceli.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19. 11. 2002. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote Kranj z dne 3. 11. 1999, s katerim je ta zavrgla njegov predlog za obnovo postopka, končanega z lokacijskim dovoljenjem navedene upravne enote z dne 17. 5. 1999, izdanim A.A. za gradnjo poslovno stanovanjskega objekta na parcelah, št. ... k.o. ...

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da tožnik ni oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku za izdajo navedenega lokacijskega dovoljenja, zato ni upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo tega postopka. Po presoji sodišča okoliščina, da je parcela, ki meji s parcelami, na katerih se dovoljuje sporna gradnja, predmet denacionalizacijskega postopka, uvedenega na zahtevo tožnika, tožniku ne daje položaja stranke v postopku za izdajo predmetnega lokacijskega dovoljenja. Denacionalizacijski postopek za navedeno parcelo še ni končan, zato vlagatelji zahteve za denacionalizacijo, med katerimi je tudi tožnik, niso aktivno legitimirani za vložitev predloga za obnovo postopka. Tak predlog bi lahko vložila le Krajevna skupnost ..., ki ima na navedeni parceli pravico uporabe oziroma razpolaganja in zato pravico udeležbe v postopku za izdajo predmetnega lokacijskega dovoljenja. To pravico je tudi izkoristila. Vročeno ji je bilo lokacijsko dovoljenje, zoper katerega ni vložila pritožbe. Tožnik pa, kot bodoči lastnik oziroma pravni naslednik Krajevne skupnosti ..., ne more imeti več pravic, kot jih je imel njegov pravni prednik. To pomeni, da obnova postopka zaradi razloga iz 9. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986) v korist oseb, ki so nepremičnino pridobile s pravnim poslom oziroma z aktom državnega organa, po dokončnosti upravnega akta ni več mogoča.

Tožnik v pritožbi navaja, da stališče sodišča prve stopnje ni pravilno. Sklicuje se na delno odločbo Upravne enote Kranj z dne 18. 3. 1998, s katero je bila parcela št. ... vrnjena v last in posest upravičencem. Ta odločba je bila sicer na pritožbo Krajevne skupnosti ... odpravljena in zadeva vrnjena v ponoven postopek, vendar o zadevi še ni bilo odločeno. Ker pa ni razlogov, da bi bila v ponovnem postopku odločitev z dne 18. 3. 1998 spremenjena, so lastniki parcele št. ... kot mejaši s parcelami, na katerih je izdano predmetno lokacijsko dovoljenje, stranke v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja, izdanega A.A.

Tožena stranka, A.A. kot stranka z interesom in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen predlagati obnovo postopka, končanega z izdajo lokacijskega dovoljenja, s katerim je bila investitorju A.A. dovoljena gradnja poslovno stanovanjskega objekta na parcelah št. ... k.o. ... Obnovo postopka zaradi razloga iz 9. točke 249. člena ZUP 1986 lahko predlaga stranka, to je oseba, ki izkaže, da v upravnem postopku varuje kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Tožnik položaj stranke izkazuje z upravičenostjo do denacionalizacije. Res je sicer, da je v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja priznati položaj stranke tudi denacionalizacijskemu upravičencu ali njegovemu pravnemu nasledniku, saj sicer ne bi mogel varovati svojih pravic, ki mu gredo po določbah ZDen. Vendar pa z lokacijskim dovoljenjem, katerega obnovo predlaga tožnik, ni predvidena gradnja na parceli, št. ..., ki je predmet denacionalizacijskega postopka, ampak na sosednjih zemljiščih. Zato po presoji pritožbenega sodišča tožnik ne izkazuje prizadetosti svojih pravic po določbah ZDen. Da bi bile z izdajo spornega lokacijskega dovoljenja prizadete kakšne druge njegove pravice in pravne koristi pa niti ne zatrjuje. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik ni upravičen predlagati obnove postopka, končanega z izdajo lokacijskega dovoljenja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.