Sodba X Ips 1233/2004 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Z revizijskimi ugovori tožnik uveljavlja kršitev določb ZUP. Zmotna presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta pa ni revizijski razlog v smislu določbe 85. člena ZUS-1.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.11.2003, s katero je odpravila sklep Upravne enote Ljubljana z dne 21.1.2003, hkrati je odločila, da mora organ prve stopnje postopek nadaljevati. Z navedenim sklepom je upravni organ prve stopnje odločil, da se prekine obnova postopka, ki se je končala z izdajo lokacijskega dovoljenja tožniku kot investitorju.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi v obrazložitvi njene odločbe ter se sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS. Sodišče prve stopnje še navaja, da na območjih, za katera ni sprejet program urejanja stavbnih zemljišč, se smejo stanovanjski in drugi objekti graditi le na opremljenih stavbnih zemljiščih, torej na zemljiščih, kjer je poleg druge infrastrukture zagotovljen tudi dovoz na javno cesto (1. odstavek 40. člena Zakona o stavbnih zemljiščih, Uradni list RS, št. 44/97). Dokaz o tem, da ima investitor zagotovljen dovoz na javno cesto, mora predložiti že k vlogi za izdajo lokacijskega dovoljenja (53. člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, Uradni list SRS, št. 18/84 in nadalj., ZUN), sicer je vloga nepopolna. Tožnik se zato moti, ko navaja, da je organ prve stopnje ravnal prav, ko je prekinil obnovo postopka, dokler ne bo rešen postopek za določitev nujne poti pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, saj se v obnovi postopka izdano upravno dovoljenje presoja po pravnem in dejanskem stanju zadeve v času odločanja na prvi stopnji, kar pravilno ugotavlja že tožena stranka. V obravnavanem primeru, ko je bilo ugotovljeno, da investitor ni lastnik zemljišča, po katerem naj bi potekala pot, ki se priključuje na javno pot ali cesto, kar med strankami niti ni sporno, tožnik pa obstoja služnosti na tem zemljišču ni izkazal, za prekinitev postopka ni bilo nobene podlage. Organ prve stopnje bi zato po presoji sodišča moral na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku odločiti o stvari, ne pa prekiniti postopek (270. člen ZUP), saj okoliščina, da je tožnik pri Okrajnem sodišču v Ljubljani vložil predlog za določitev nujne poti, na to odločitev ne more vplivati.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo, pritožbenih razlogov pa ni specificiral. V pritožbi navaja, da je na podlagi lokacijskega in gradbenega dovoljenja zgradil stanovanjsko hišo, ki je dobila tudi hišno številko. Sama lokacija stavbe ne more biti vprašljiva, saj je šlo za gradnjo na podlagi veljavnih dovoljenj v skladu z vsemi prostorskimi akti. Sedanji postopek je obnova prvotnega postopka. V tej zadevi se obravnava samo še dostop do tožnikove stanovanjske hiše, ki že stoji, sporno pa je vprašanje, ali ima tožnik pravico do dostopa do svoje stanovanjske hiše na parc. št. 15 k.o... preko parcele št. 18 k.o... Preko parc. št. 18 k.o... že poteka služnostna pot v korist parc. št. 15, če gre za potrebe same parcele kot zemljišča. Odprto je vprašanje obstoja služnosti za potrebe stavbe na parc. št. 15. Ker sosed B.B. oporeka investitorju pravico uporabe poti tudi za potrebe hiše, je tožnik vložil predlog za določitev nujne poti pri Okrajnem sodišču v Ljubljani. Postopek za določitev nujne poti je bil uveden šele po vložitvi predloga za obnovo postopka. V tem primeru gre za predhodno vprašanje, ki ga ureja ZUP. Predhodno vprašanje je okoliščina, ki je povezana z glavno stvarjo in je potrebna za odločitev o glavni stvari. Obstoj predhodnega vprašanja ne pomeni neupravičenosti zahteve stranke.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da tožnikova pritožba ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z navedeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba pa je postala pravnomočna s 1.1.2007.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

V obravnavani zadevi je izpodbijana procesna odločitev - sklep o prekinitvi postopka, dokler ne bo rešeno predhodno vprašanje, ki se nanaša na ugotovitev pravice tožnika do rabe dela zemljišča s parc. št. 18 k.o... oziroma pravice služnosti poti, ki poteka po tem zemljišču, ki je last B.B. Sklep upravnega organa je bil izdan na podlagi 1. odstavka 147. člena in 270. člena ZUP. Materialno pravo tako ni bilo uporabljeno. Revizijsko sodišče zato pravilne uporabe materialnega prava ni preizkušalo.

Z revizijskimi ugovori tožnik uveljavlja kršitev določb ZUP. Zmotna presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta pa ni revizijski razlog v smislu določbe 85. člena ZUS-1. Zato teh ugovorov revizijsko sodišče ni moglo upoštevati.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo skladno z določbo 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.