Sklep I Up 330/2007 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Če stranka ugovarja opominu za plačilo sodne takse, se to šteje za zahtevo za izdajo odločbe o odmeri sodne takse.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 27. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-UPB1, Uradni list RS, št. 20/04) tožnici odmerilo sodno takso za njeno tožbo, ki jo je vložila dne 8.11.2006, v zadevi, ki se pri prvostopnem sodišču vodi pod opr. št. U 2638/2006, in opomin za plačilo sodne takse z dne 16.11.2006, v skupni višini 83,25 EUR, in ji naložilo, da dolg plača v 15 dneh ter v tem roku predloži sodišču dokazilo o vplačilu sodne takse.

Zoper navedeni sklep se tožnica pritožuje. Navaja, da ni zahtevala izdaje izpodbijanega sklepa. Ničesar, navedenega v tem sklepu in v drugih aktih tožene stranke in sodišča, ne dolguje in tudi ne bo plačala. Ta postopek ji povzroča stroške, zato zahteva, da ji sodišče plača njene stroške v višini 100 EUR, od nje zahtevano plačilo sodnih taks pa naj trpi samo.

Pritožba ni utemeljena Kot je tožnici pravilno že v več primerih pojasnilo prvostopno sodišče, opomin za plačilo sodnih taks ni akt, zoper katerega bi bilo mogoče vložiti pravno sredstvo. Ker pa je tožnica z vlogo z dne 26.10.2006 ugovarjala zoper opomin za plačilo sodne takse za tožbo, je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno štelo to vlogo za zahtevo za izdajo odločbe o odmeri sodne takse v smislu 1. odstavka 27. člena ZST. Le zoper tako odločbo, to je v tem primeru izpodbijani sklep, je namreč dopustno vložiti pritožbo.

Izpodbijani sklep pa je po presoji pritožbenega sodišča pravilen in zakonit. Z njim so odmerjene sodne takse, ki jih je tožnica dolžna plačati na podlagi ZST za tožbo in za opomin za plačilo sodne takse za tožbo.

Ker je predmet tega upravnega spora le odmera obveznosti plačila sodnih taks, v tem upravnem sporu tožnica ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na odločanje v zvezi z njeno tožbo.

Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 82. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.