Sodba II Ips 582/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Ob ugotovitvi, da tožnikova posest ni bila dobroverna, sta sodišči pravilno odločili, da po 4. odst. 28. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih ni pogojev za priposestvovanje.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnik lastnik parc. št. 1652/1 njiva v izmeri 1000 m2, ter da mu mora toženka izstaviti listino, na podlagi katere se bo lahko vpisal kot lastnik navedenega zemljišča. Tožnikovo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da je prišlo pri zaplembi in pri arondaciji očitno do pomote. Tožnik je obe parceli, ki sta skupaj široki le nekaj nad 4 m, užival kot celoto. Toženka kot zemljiškoknjižna lastnica ni ničesar ukrenila, da bi dobila sporno parcelo nazaj v posest. Ni pravilna ugotovitev sodišč, da tožnik ni bil v dobri veri. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo. Tožnik v reviziji ugovarja predvsem dejanskim ugotovitvam sodišč prve in druge stopnje, zlasti ugotovitvi, da v teku priposestvovalne dobe ni bil v dobri veri. Z zadevnimi revizijskimi trditvami se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP). Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je tožnik užival sporno parcelo št. 1652/1 več kot 20 let. Tožnik je imel odločbo o arondaciji z dne 18.2.1961, po kateri je tožnikova pravna prednica dobila le parcelo št. 1652/2 z določeno izmero (10 a 3 m2), sporne parcele v odločbi ni bilo, meri pa 1000 m2. Ob ugotovitvi, da tožnikova posest ni bila dobroverna, sta sodišči pravilno odločili, da po 4. odst. 28. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih ni pogojev za priposestvovanje. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).