Sklep I Up 30/2007 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO] Pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po poteku leta, v katerem je bilo treba takso plačati. Zastaranje oziroma prisilna izterjava takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Zastaranje nastopi v vsakem primeru šele tedaj, ko potečejo 4 leta od takrat, ko je nastala obveznost plačila takse. Zastaranje pretrga tudi sklep sodišča o tem, da se zavezanca ne oprosti plačila sodnih taks.

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožeči stranki odmerilo neplačano sodno takso za tožbo, vloženo priporočeno po pošti 17.2.2003, za sodbo, vročeno dne 22.12.2005, in za pritožbo, vloženo dne 5.1.2006, in jo pozvalo, da dolgovano takso plača v 15 dneh po prejemu tega sklepa ter v tem roku tudi predloži sodišču izvirno dokazilo o plačilu sodne takse. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na 1. odstavek 27. člena Zakona o sodnih taksah (ZST- UPB1, Uradni list RS, št. 20/04). Pritožnik v pritožbi navaja, da sodna taksa ni odmerjena pravilno, ker je zastarala. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Pritožba ni utemeljena. V 1. odstavku 9. člena ZST je določeno, da zastara pravica zahtevati plačilo sodne takse v dveh letih po preteku leta, v katerem je bilo treba takso plačati; v 2. odstavku 9. člena ZST pa je določeno, da zastaranje oziroma prisilno izterjavo takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse, da pa zastaranje nastopi v vsakem primeru šele tedaj, ko potečejo 4 leta od takrat, ko je nastala obveznost plačila sodne takse. V skladu s 1. točko 2. odstavka 4. člena ZST je v tem primeru obveznost plačila sodne takse za tožbo nastala z vložitvijo tožbe, to je bilo dne 17.2.2003, ko je bila tožba poslana priporočeno po pošti. Zastaranje po 1. odstavku 9. člena ZST bi torej nastopilo s potekom 31.12.2005. Vendar je sodišče prve stopnje dne 19.2.2003 tožniku poslalo opomin za plačilo sodne takse za tožbo, ki je bil tožnikovi odvetnici vročen 24.2.2003. Na to pa je tožnik po odvetnici reagiral in predlagal, da se najprej odloči o v tožbi predlagani oprostitvi plačila sodnih taks, šele nato pa o morebitnem plačilu sodnih taks. Če pa sodišče o oprostitvi ne bo odločilo, je zahteval izdajo odločbe v smislu 27. člena ZST. Sodišče prve stopnje je predlog za oprostitev plačila sodnih taks zavrnilo s sklepom z dne 6.12.2005, ki je bil tožnikovi odvetnici vročen 22.12.2005, torej še znotraj roka iz 1. odstavka 9. člena ZST. S tem sklepom je bil pretrgan tek zastaralnega roka iz 1. odstavka 9. člena ZST in je ta sicer začel teči znova, vendar bi zastaranje nastopilo s potekom absolutnega 4-letnega zastaralnega roka (2. odstavek 9. člena ZST), ki bi potekel 17.2.2007. Zoper prvostopni sklep je tožnik vložil priporočeno po pošti pritožbo dne 5.1.2006, ki jo je prvostopno sodišče prejelo 6.1.2006, o njej pa je pritožbeno sodišče odločilo s sodbo z dne 27.9.2006, ki jo je tožnik po odvetnici prejel 9.10.2006. Tudi s to sodbo je bil pretrgan tek zastaralnega roka iz 1. odstavka 9. člena ZST in je ta rok začel teči znova, ter bi zastaranje nastopilo s potekom 4-letnega absolutnega zastaralnega roka, dne 17.2.2007. Na podlagi pravnomočne odločitve glede oprostitve plačila sodnih taks je prvostopno sodišče tožniku po odvetnici poslalo nov opomin za plačilo sodne takse dne 23.11.2006, ta opomin je odvetnica prejela 24.11.2006, torej še znotraj 4-letnega absolutnega zastaralnega roka. Zato pritožbeno sodišče meni, da zastaranje pravice izterjave sodnih taks za tožbo v tem primeru še ni nastopilo. Glede na datume vročitve prvostopne sodbe (22.12.2005) in vložitve pritožbe (5.1.2006) pa je po presoji pritožbenega sodišča jasno, da zastaranje pravice do izterjave sodne takse po 1. odstavku 9. člena ZST za ta dva akta še ni nastopilo. Po 2. točki 2. odstavka 4. člena ZST nastane taksna obveznost za sodbo z njeno vročitvijo stranki ali njenemu zastopniku, torej bi se v tem primeru zastaranje zahtevati plačilo sodne takse za sodbo po 1. odstavku 9. člena ZST izteklo s potekom 31.12.2007. Taksna obveznost za pritožbo pa po 1. točki 2. odstavka 4. člena ZST nastane z njeno vložitvijo, torej bi v tem primeru zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse za pritožbo po 1. odstavku 9. člena ZST nastopilo s potekom 31.12.2008. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ker je ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni ter da ne obstojajo pritožbeni razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena ZUS-1, ki ga je v tem primeru uporabilo na podlagi 1. in 2. odstavka 107. člena ZUS-1 v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 in 1. odstavkom 363. člena ter 5. odstavkom 169. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB2, Uradni list RS, št. 36/04 in 69/05 - odl. US).