Sklep I Up 146/2007 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Ker je postopek, v katerem naj bi prišlo do zatrjevane kršitve ustavne pravice, že končan, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da te kršitve ni več mogoče preprečevati. Zato je prenehala tudi pravovarstvena potreba in pravni interes za tožbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 in 65/2006 – odl. US) zavrglo tožnikovo tožbo, s katero je zahteval ugotovitev, da je tožena stranka v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Celju kršila njegova ustavna pravica do sojenja v razumnem roku iz 23. člena Ustave Republike Slovenije. Hkrati je tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V razlogih izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da iz spisa izhaja, da je bilo v postopku, ki ga je vodila tožena stranka in v katerem naj bi prišlo do kršitve prej navedene ustavne pravice, že odločeno s sodbo tožene stranke z dne 9.10.2005. Zato kršitve te ustavne pravice ni mogoče več preprečevati. Iz narave ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja izhaja, da se sodno varstvo te pravice v upravnem sporu uveljavlja s cilji, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje pristojnega sodišča. Po določbah ZUS za odločanje o tožbenem zahtevku, ki se nanaša le na ugotovitev obstoja kršitve pravice iz 23. člena Ustave RS, ko je kršitev že prenehala, ni podlage.

Tožnik v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo ali je prišlo do kršitve, čeprav je bila ta zahteva jasno izražena v tožbi. Prva obravnavana je bila razpisana tik pred iztekom 14 meseca pripora. Obrazložitev izpodbijane sodbe, da je postopek končan, ne odgovori, ali je prišlo do kršitve pravice sojenja v razumnem roku. Res je, da kršitve ni več, toda to nikakor ne opravičuje dejstva, da je do kršitve prišlo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče odloči, ali je prišlo do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v kazenski zadevi.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavni zadevi je tožnik vložil tožbo zaradi ugotovitve kršitve ustavne pravice iz 23. člena Ustave RS (pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja), ki naj bi mu nastala kot posledica nerazumno dolgega sodnega postopka pred toženo stranko. Uresničevanje pravice do sodnega varstva v primerih, v katerih ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo, se zagotavlja v okviru upravnega spora po 2. odstavku 157. člena Ustave RS oziroma na podlagi 3. odstavka 1. člena ZUS (oziroma sedaj 4. člena ZUS-1). V upravnem sporu iz 3. odstavka 1. člena ZUS odloča sodišče o nezakonitosti posameznih aktov ali dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Med strankama ni sporno, da je bilo v zadevi, zaradi katere je tožnik vložil tožbo v tem upravnem sporu zaradi ugotovitve kršitve pravice iz 23. člena Ustave RS že odločeno. Ker je bil postopek, v katerem naj bi prišlo do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja že končan, je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da kršitve te pravice ne more biti več in je zato tudi ni več mogoče preprečevati. Dejanje, s katerim naj bi bila kršena obravnavana pravica, je namreč prenehalo. Smisel sodnega varstva je tudi po presoji pritožbenega sodišča, da se prepreči nadaljevanje še trajajoče kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Ker je tudi po presoji pritožbenega sodišča kršitev ustavne pravice prenehala, ni več akta ali dejanja, ki bi posegalo v tožnikove ustavne pravice, prav tako pa tudi ne v njegove neposredne, na zakon oprte osebne koristi. Zato je prenehala pravovarstvena potreba in pravni interes za tožbo, kar je procesna predpostavka, ki mora obstajati ves čas postopka.

Pritožbene navedbe, da je kršitev bila podana ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Kot je bilo že navedeno, se s sodnim varstvom v upravnem sporu preprečuje nadaljevanje kršitve ustavne pravice, medtem ko sama ugotovitvena odločba o obstoju te kršitve v preteklosti ni mogoča, saj zgolj dejanske podlage za morebitne druge zahtevke, za katero obstaja drugo sodno varstvo, upravno sodišče ni pristojno ugotavljati. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep (36. člen v zvezi s 1. in 2. odstavkom 107. člena in z 2. odstavkom 82. člena ZUS-1).