Termination of lease ends sublease; tenant liable for breach of contract, not tort, for failure to return land.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Prenehanje zakupa ima za posledico tudi prenehanje podzakupnega razmerja (590. člen ZOR). Odgovornost zakupnika, ki v podzakup danega zemljišča ni izročil zakupodajalcu je torej odgovornost za neizpolnitev pogodbe, ki ni deliktne narave.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da mora tožeči stranki plačati znesek 482.215,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 3.3.1992 dalje. Tožena stranka ni izpolnila poravnave, s katero se je zavezala tožniku vrniti nepremičnino parcelo št. 167/13, zaradi česar je tožniku zaradi nemožnosti obdelave nastala škoda v dosojeni višini. Pritožbo tožene stranke proti takšni sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti takšni sodbi tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj jo revizijsko sodišče spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Logika, da je odgovornost tožene stranke za tožniku povzročeno škodo podana zato, ker ta ni izpolnila svoje obveznosti, da izroči zemljišče, ni sprejemljiva. Odgovornost bi bilo mogoče utemeljevati samo preko krivde tožene stranke kot pogodbene stranke za sprejeto obvezo, da vrne zemljišče. V izpolnitveni fazi poravnave tožena stranka ni naredila nobene napake in je ravnala kot dober gospodar. Ker torej ni zakrivila nastale škode, ne nosi odgovornosti zanjo.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Ugotovljena dejanska podlaga terja odgovor na odločilna vprašanja, katera pravna podlaga lahko (ne) utemeljuje odškodninsko odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo (izpad dohodka od sadovnjaka za dobo 5-ih let). Pri tem revizija niti ne načenja vprašanja višine dosojene odškodnine. Nižji sodišči sta ob odgovoru na navedeno dilemo izhajali iz dejstev, ki opredeljujejo obstoj zakupne pogodbe med strankama tudi za sporno zemljišče, opredeljujejo pa tudi nadaljnji podzakup zemljišča tretjemu. Takemu poteku dogodku pa je v pravdi zaradi vrnitve spornega zemljišča, ki naj bi v zakup toženi stranki bilo dano pomotoma, dne 5.11.1985 sledila poravnava, s katero se je tožena stranka zavezala tožeči stranki zemljišče izročiti. Pri tem je na nižjih stopnjah sprejeto dejansko (deloma tudi pravno) sklepanje o tem, da je ob podpisu poravnave tožena stranka imela v svoji zavesti vse okoliščine o zakupu in kasnejšem podzakupu zemljišča, vključno z ravnanjem podzakupnika v času do sklenitve poravnave.

Revizijsko izpodbijanje ne sega na področje prave volje tožene stranke ob sklepanju sporne poravnave. Zato ostaja neizpodbitna ugotovitev sodbe sodišča druge stopnje, da so vse okoliščine, ki naj bi kasneje toženi stranki onemogočile realizacijo poravnave, bile podane in znane že ob njenem sklepanju. Dodaten argument predstavlja tudi (revizijsko neizpodbijana) ugotovitev, da je poravnava z dne 5.11.1985 pravno veljavna in učinkovita.

Odgovor na prej zastavljeno odločilno vprašanje je torej na dlani. S sodbama nižjih sodišč naložena obveznost toženi stranki je posledica neizpolnitve s sodno poravnavo dogovorjene obveznosti. Ravnanje podzakupnika, ki se upira izročiti sporno zemljišče, na razmerje med pravdnima strankama glede na vsebino te pravde (odškodninski zahtevek zaradi neizpolnitve poravnave) ni pravno pomembno. Pomembno bo, kot pravilno poudarja izpodbijana sodba, šele v eventualni regresni pravdi med toženo stranko in podzakupnikom.

Ni mogoče mimo dejstva, da je zakupno razmerje med pravdnima strankama s pravdo prenehalo. Prenehanje zakupa pa ima za nujno posledico tudi prenehanje podzakupnega razmerja (590. člen ZOR). Sklenitev omenjene poravnave je torej pomenila pogodbeno prenehanje zakupa s posledičnim prenehanjem podzakupa. Odgovornost tožene stranke za škodne posledice neizpolnitve poravnave je torej odgovornost za neizpolnitev pogodbe, ki ni deliktne narave. Odškodninska odgovornost toženke je torej pravilno bila presojena s stališča določbe 262. člena ZOR, pri čemer dejanska podlaga ne omogoča uporabe določ 263. člena ZOR o oprostitvi odškodninske odgovornosti zaradi neizpolnitve pogodbe v posledici nastanka novih okoliščin. Česa takega tožena stranka niti ni zatrjevala. Zato so pravno nepopomembna stališča tožene stranke o tem, da je po sklenitvi poravnave storila kot dober gospodar vse, da bi jo izpolnila in da jo za nastalo škodo ne zadeva krivda. O vprašanju krivde je namreč glede na pogodbeni odnos in posledice neizpolnitve pogodbe nepotrebno razpravljati.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe zakona o pravdnem postopku in zakona o obligacijskih razmerjih, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).