Sklep I Up 444/2006 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Izpodbijani sklep se razveljavi in zahteva za izdajo začasne odredbe zavrže.

[JEDRO] Zahteva za izdajo začasne odredbe je vedno vezana na tožbo. Ker tožnik ni izkazal procesne predpostavke za vložitev tožbe po 2. odstavku 26. člena ZUS, je vložil tožbo prezgodaj, kar je razlog za njeno zavrženje. To pa je tudi razlog za zavrženje predlagane začasne odredbe.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe po določbi 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). V razlogih izpodbijanega sklepa je navedlo, da je tožnik vložil tožbo zaradi molka tožene stranke v zvezi z odločbo z dne 15.12.2005, s katero je upravni odbor Detektivske zbornice Republike Slovenije tožniku odvzel licenco za detektivsko dejavnost. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe po ustaljeni upravno sodni praksi potrebno, da je zahteva vložena v zvezi z aktom, ki je predmet izpodbijanja v upravnem sporu. V primeru, ko ni podano sporno pravno razmerje, sodišče v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 223/98 z dne 24.12.1998 zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne. Čeprav v tej zadevi tožnik v tožbi ni izkazal obstoja procesnih predpostavk za vložitev tožbe na podlagi molka organa iz 26. člena ZUS, v času odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe še ni prejel poziva na dopolnitev tožbe zaradi molka organa na podlagi 29. člena ZUS. Zato je sodišče štelo, da je podano sporno pravno razmerje med strankama, ker je tožnik vsebino zahteve za izdajo začasne odredbe vezal na akt, ki je predmet izpodbijanja v upravnem sporu. Zahtevo za izdajo začasne odredbe je kot neutemeljeno zavrnilo, ker tožnik ni s stopnjo verjetnosti izkazal za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice Tožnik vlaga zoper navedeni sklep pritožbo iz vseh v ZUS navedenih pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da mu je z nezakonitim odvzemom licence vzeta pravica do dela, pravica do osebnega dostojanstva in socialne varnosti ter zasebne lastnine. Ker sodišče ni upoštevalo tega dejstva, ga ni zaščitilo pred tveganji, ker meni, da zatrjevanje hujših škodljivih posledic ne zadošča za izdajo začasne odredbe. Zato je odločilo na podlagi domneve, da s tem, ko je ostal brezposeln in brez sredstev za preživljanje, ne trpi hujših škodljivih posledic. Te so že nastale, njihovo povečevanje pa bo odvisno od dopuščene meje zadolževanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in ugodi njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Vrhovno sodišče je izpodbijani sklep razveljavilo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov: V tej zadevi je tožnik vložil tožbo zaradi molka organa po 2. odstavku 26. člena ZUS, ker tožena stranka kot organ druge stopnje, skladno z določbo 4. odstavka 5. člena Zakona o detektivski dejavnosti (ZDD) ni odločila o njegovi pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje v roku 30 dni. Obenem s tožbo je pri sodišču prve stopnje vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS. Sodišče je postopalo nepravilno, ko je njegovo zahtevo obravnavalo po vsebini in jo kot neutemeljeno zavrnilo ob tem, ko je že samo ugotovilo, da tožnik ni izkazal procesnih predpostavk za vložitev tožbe. Zahteva za izdajo začasne odredbe je vedno vezana na tožbo. V obravnavanem primeru, ko gre za molk organa, tožnik ni izkazal procesnih predpostavk za vložitev tožbe po določbah 2. odstavka 26. člena ZUS, da tožena stranka v ZDD določenem roku 30 dni ni izdala odločbe o njegovi pritožbi in je tudi na njegovo novo zahtevo ni izdala v nadaljnjih 7. dneh. To izhaja iz sodnega spisa, pa tudi sicer prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu že samo ugotavlja, da tožnik ni predložil listin, ki bi izkazovale obstoj navedenih procesnih predpostavk. Torej je tožnik vložil tožbo prezgodaj, kar je razlog za njeno zavrženje po 2. točki prvega odstavka 34. člena ZUS. To pa je tudi razlog za zavrženje predlagane začasne odredbe. Ker je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje prekršena določba 2. točke prvega odstavka 34. člena ZUS, je vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 75. člena v zvezi z 68. členom ZUS izpodbijani sklep razveljavilo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.