Sodba I Up 475/2004 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Inšpekcijski ukrep se izreče investitorju (lastniku zemljišča le v kolikor investitorja ni mogoče odkriti) in če je bil izrečen lastniku iz naknadnih listin pa izhaja kdo je bil investitor posega, je to lahko obnovitveni razlog.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Celju kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) - ker je ugotovilo, da dejansko stanje v bistvenem delu ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno - ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 28.5.2001 in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Urbanistične inšpekcije Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Celje z dne 14.12.2000, s katero je navedeni organ zavrnil tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Enote Celje z dne 22.6.2000. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ lastnikom zemljišč s parc. št. 90, 91, 92, 93 in 94, vse k.o..., naložil, da na navedenih parcelah do 30.6.2001 sanirajo nedovoljen poseg v prostor - peskolom in odredil še druge ukrepe po določbi 76. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Tožena stranka je zavrnitev pritožbe utemeljila s sklicevanjem na ugotovitev, da fotokopije pogodbe, sklenjene med A.P., tožnikom in predstavnikom Krajevne skupnosti V., za odstrel cestnega gramoza za potrebe gradbenih del ceste T. V. ter sporazum med A.P. in Krajevno skupnostjo V. o najemu kamnoloma za 10 let, nista dejstvi, ki bi pripeljali do drugačne odločitve.

Sodišče prve stopnje je zavzelo drugačno stališče. Inšpekcijski ukrep je bil izrečen tožniku kot lastniku ene od parcel na katerem leži sporni peskolom, listine, ki jih je predložil tožnik o najemu peskoloma pomenijo obnovitveni razlog po določbi 1. točke 260. člena ZUP.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbo zavrne. Navedene listine ne bi pripeljale do drugačne odločitve. Inšpekcijskega ukrepa namreč ni mogoče odrediti le enemu oziroma nekaterim od tistih, ki so pesek kopali (enemu investitorju).

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se izve za nova dejstva, ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni in uporabljeni v prejšnjem postopku.

Upravni spor se nanaša na obnovo postopka, v katerem je upravni organ tožniku in še dvema lastnikoma parcel, naložil sanacijo peskoloma. Odločitev je utemeljil s tem, da investitorja nedovoljenega posega v prostor ni mogoče točno ugotoviti oziroma odkriti. Zato se ukrep izreče lastnikom navedenih zemljišč. Tožnik se je v predlogu za obnovo postopka skliceval na okoliščino, da ga je mati po končanem postopku opozorila na zapuščino pokojnega moža (očeta tožnika) in na njegovo arhivsko gradivo. Med njim je tožnik našel tudi pogodbe, ki dokazujejo, da je pokojni oče dajal peskolom v najem Krajevni skupnosti V. za potrebe izgradnje in vzdrževanja krajevnih cest in te listine, ki nosijo datum 9.11.1974 in 25.3.1979, tudi priložil.

Po določbi 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, ki je veljal v času odločanja, in na katerega se sklicuje tudi prvostopni upravni organ, se ukrep, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del oziroma ukrep sanacije ali vzpostavitev v prvotno stanje, izreče investitorju, če investitorja ni mogoče odkriti pa lastniku zemljišča oziroma upravljalcu zemljišča. Ker je bil ukrep izrečen tožniku kot lastniku ene od parcel, na kateri leži sporni peskolom z utemeljitvijo, da ni bilo mogoče ugotoviti investitorja, tudi po presoji pritožbenega sodišča pomenijo navedene listine dejansko nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP in podlago za ugotovitev uporabnikov oziroma investitorjev posega v peskolom. Zato odločitvi prvostopnega organa, ki je zahtevo za obnovo postopka zavrnil s presojo, da navedene listine ne morejo pripeljati do drugačne odločitve - s takšno presojo in odločitvijo pa se je tožena stranka strinjala - nimajo podlage v navedenih določbah ZUP.

Zato tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov, da listine kažejo na to, kdo je bil investitor posega v peskolom, pomenijo obnovitveni razlog po določbi 1. točke 260. člena ZUP.

Glede na navedeno tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Ni mogoče sprejeti pritožbene trditve, da je stališče sodišča prve stopnje, navedeno v izpodbijani sodbi nepravilno in to zato, ker inšpekcijskega ukrepa ni mogoče odrediti le enemu od investitorjev. Zavezanec pri inšpekcijskem ukrepu po 73. členu ZUN je lastnik le v primeru, če investitorja ni mogoče odkriti. Število investitorjev v konkretnem primeru ni odločilno.

Pritožbeni ugovor o bistvenih kršitvah pravil postopka v upravnem sporu zato ni podan. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.