Sodba Ur 50/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Za oškodovanje družbenega premoženja se šteje tudi izplačilo regresa, ki presega bruto plačo zaposlenega.

[OBRAZLOŽITEV] SDK Republike Slovenije, Podružnica Kranj je s sklepom št. 486/93 - DD z dne 30.9.1993 prekinila postopek kontrole splošnega prenosnega naloga v znesku 19.000.000,00 Sit, dokler se ne konča postopek revizije po 1. odst. 48. čl. in 1. odst. 49.čl. zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Zadevo je poslala revizijskemu organu SDK Republike Slovenije, podružnici Kranj v postopek revizije. V obrazložitvi je navedla, da je dne 29.9.1993 prejela splošni nalog za prenos v breme žiro računa tožeče stranke in v dobro žiro računa P.T. d.d v znesku 19.000.000,00 Sit. Namen nakazila je bil vračilo posojila z dne 11.1.1993 - prenos sredstev po pooblastilih z dne 14.3. do 13.7.1993. Zavzela je stališče, da kontrole skladnosti tega naloga z zakonom ni mogoče opraviti, dokler ne bodo končani postopki revizije po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki predstavljajo predhodno vprašanje. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke proti sklepu prve stopnje. Zavzela je stališče, da bo mogoče ugotoviti skladnost naloga z zakonom v postopku revizije po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij. Zato je prekinitev postopka v skladu z določbo 1. odst. 144.čl. zakona o splošnem upravnem postopku, ki se po določbi 64.čl. zakona o službi družbenega knjigovodstva uporablja v kontrolnem postopku. V revizijskem postopku bo ugotovljeno, ali gre pri nakazilu zneska 19.000.000,00 Sit na račun P.T. d.d. Kranj za oškodovanje družbene lastnine po merilih, določenih v 48. in 48.a čl. zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. To odločbo izpodbija tožeča stranka s tožbo. Navaja, da je pristojna SDK že 12. in 14.1.1993 odobrila prenos zneska 55.248.505,80 Sit iz sredstev sklada skupne porabe na redni žiro račun tožeče stranke. Šlo je za regres za leto 1992, ki so ga delavci posodili tožeči stranki. Sporni nalog se nanaša na delno vračilo posojenih zneskov v dobro računa P.T. d.d., v skladu s posojilnimi pogodbami. Tožeča stranka meni, da je SDK posojila delavcev že odobrila dne 12. in 14.1.1993. Navaja, da gre za obligacijskopravno razmerje. Sredstva, o katerih je odločala SDK, so last delavcev. Tožeča stranka je s spornim nalogom hotela poplačati svoj dolg. Tožeča stranka ni razpolagala s sredstvi v družbeni lastnini, zato sklep tožene stranke ni utemeljen. Predlaga, da sodišče odločbo tožene stranke odpravi, prvostopni sklep pa razveljavi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo opozarja na določbo 6. tč. 48. a čl. zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij in navaja, da je tožeča stranka smela določiti regres v višini 31.653.586,30 Sit. Ta znesek je z izplačilom delavcem in nakazilom na račun P.T. d.d. izčrpala, z nadaljnjimi nakazili na račun regresa pa bi po določbi 6.tč. 48.a.čl. zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij oškodovala družbeno lastnino. Zato vztraja pri pravilnosti svoje odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Tožba ni utemeljena. Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur.l. RS št. 55/92, 7/93 in 31/93) v 6.tč. 48. a člena določa, da se kot oškodovanje družbenega premoženja šteje tudi izplačilo regresa, ki presega bruto plačo zaposlenega. Na to določbo opira svojo odločbo tožena stranka in pri tem navaja podatke, ki kažejo, da bi bil dovoljen obseg regresa presežen z nakazilom na podlagi naloga tožeče stranke z dne 29.9.1993 v znesku 19.000.000,00 Sit. Ta okoliščina je odločilnega pomena za presojo, ali je sporni nalog tožeče stranke skladen z zakonom. Če je s spornim nalogom presežen dovoljen obseg regresa, bi šlo za oškodovanje družbene lastnine in nalog v tem primeru ne bi bil zakonit. To pa se ugotavlja v postopku revizije po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij. Vprašanje, ali bi bila z izvršitvijo spornega naloga oškodovana družbena lastnina, pomeni v postopku kontrole splošnega naloga za prenos predhodno vprašanje v smislu 1. odst. 144.čl. zakona o splošnem upravnem postopku, po katerem vodi kontrolni postopek tožena stranka (64.čl. zakona o službi družbenega knjigovodstva). Zato je izpobijana odločba v skladu z zakonom in pravilna. Trditev tožeče stranke, da se sporni nalog nanaša na znesek, ki je last njenih delavcev, ni utemeljena. Po podatkih spisa so res delavci tožeče stranki njej posodili zneske, ki so jim bili namenjeni kot regres. Vendar to ne pomeni, da je denar, ki ga ima na svojem računu tožeča stranka, last njenih upnikov. Prav obligacijskopravna narava razmerij med tožečo stranko in njenimi delavci, na katero opozarja tožeča stranka v tožbi, kaže, da imajo delavci nasproti tožeči stranki le terjatev, nimajo pa nobenih stvarnopravnih upravičenj in torej tudi ne lastninske pravice na njenih sredstvih. Zato tožeča stranka s sklicevanjem na trditev, da se nalog ne nanaša na njena sredstva, ne more uspeti. Predhodno ravnanje tožene stranke, ki je nekatere prenose v zvezi z izplačilom regresa dovolila, pa niso ovira za to, da zakonito postopa v kontrolnem postopku v obravnavanem primeru, zlasti, ker tožena stranka pojasnjuje, da so bila dosedanja izplačila v okviru dovoljenega zneska. Odločitev sodišča temelji na 42.čl. zakona o upravnih sporih v zvezi z 68.čl. zakona o službi družbenega knjigovodstva.