Sodba I Up 1635/2006 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Glede na stanje pravdne zadeve v času, ko je bila vložena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči in na podlagi postavljenega zahtevka (postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani) ni bilo nobene podlage za dodelitev te pomoči v večjem obsegu, kot je to tožnik zahteval. Zgolj negotovo dejstvo, da bo možna tudi zavrnitev zahtevka in s tem tudi postopek na drugi stopnji, ne more biti podlaga za odločanje o brezplačni pravni pomoči za naprej in izven postavljenega zahtevka. Če se po vložitvi prošnje razmere spremenijo ima tožnik možnost, da do odločitve prvostopnega organa spremeni ali razširi postavljeni zahtevek (133. člen ZUP).

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi podpredsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani (organ za brezplačno pravno pomoč) z dne 24.7.2006. Tožniku je bila odobrena izjemna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem na prvi stopnji, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, vključno z oprostitvijo plačila stroškov sodnega postopka, za izvajanje brezplačne pravne pomoči pa je bil določen odvetnik.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke in kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo zahtevo, da bi mu morala biti v skladu s prošnjo odobrena tudi brezplačna pravna pomoč v postopku na drugi stopnji. Po presoji sodišča je tožena stranka po ugotovitvi, da tožnik izpolnjuje vse pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči pravilno odločila v skladu z določbo 2. odstavka 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 28. člena ZBPP. Tožniku je bila odobrena brezplačna pravna pomoč v obsegu, kot jo je uveljavljal, in za čas, potreben glede na obliko, ki je bila odobrena. Iz tožnikove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 24.6.2006 je razvidno, da je tožnik navedel željene vrste, oblike in obseg brezplačne pravne pomoči, in sicer: nujna, izjemna, oprostitev plačila stroškov postopka - stroški izvedenca, že postavljen odvetnik. Naveden je bil tudi sklep za plačilo predujma za stroške sodnega izvedenca z dne 17.6.2005, ker je rok za založitev tega predujma potekel 16.8.2005. Glede na tako postavljen zahtevek je bila odločitev tožene stranke pravilna, ker tožnik ni postavil zahtevka, ki ga šele v tožbi uveljavlja, in sicer, da se mu dodatno odobri brezplačna pravna pomoč za brezplačno pravno svetovanje in zastopanje v postopkih na drugi stopnji ter z izrednimi pravnimi sredstvi. Po pojasnilu sodišča prve stopnje tožnik lahko uveljavlja brezplačno pravno pomoč z novo prošnjo za nadaljnje postopke v okviru pravde.

Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče ozko tolmačilo določbe ZBPP in da glede na njegove razmere (paraplegik) odločitev ni pravilna. Postopek v pravdni zadevi je bil na prvi stopnji končan, tožniku je bila prisojena odškodnina, zavrnjen pa rentni zahtevek. Pritožba je bila vložena na višje sodišče in v zvezi z njo so nastali veliki stroški. Ker teh stroškov ne bi dobil povrnjenih tudi, če bi vložil novo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi zahtevku, da se mu prizna brezplačna pravna pomoč tudi v pritožbenem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe in je za svojo odločitev navedlo prepričljive in pravilne razloge. Glede na stanje pravdne zadeve v času, ko je bila vložena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da na podlagi postavljenega zahtevka (postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani) ni bilo nobene podlage za dodelitev te pomoči v večjem obsegu, kot je to tožnik zahteval. Postopek je ob vložitvi prošnje tekel na prvi stopnji in zgolj negotovo dejstvo, da bo možna tudi zavrnitev njegovega zahtevka in s tem tudi postopek na drugi stopnji, ne more biti podlaga za odločanje o brezplačni pravni pomoči za naprej in izven postavljenega zahtevka. V času, ko je bila sprejeta odločitev o tem, kakšno pravno pomoč tožnik potrebuje, je bila izkazana zgolj potreba za odobritev brezplačne pravne pomoči v postopku, ki je tekel na prvi stopnji. Če so se po vložitvi prošnje razmere spremenile, je imel tožnik možnost, da do odločitve prvostopnega organa spremeni ali razširi postavljeni zahtevek (člen 133. ZUP) s predlogom za dodelitev brezplačne pravne pomoči v večjem obsegu, kot je navedel v prošnji. To pa je storil šele v tožbi in zato sodišče prve stopnje o tem ni moglo odločati, saj je presoja zakonitosti v upravnem sporu možna le v okviru pravnega in dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku.

Pritožbene trditve, da je bil pravdni postopek v tožnikovi zadevi kočan na prvi stopnji in da je bila zaradi delne zavrnitve zahtevka vložena potrebna pritožba, so pritožbene novote, ki presegajo okvir možne presoje v pritožbenem postopku (71. člen ZUS).

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).