Supreme Court dismisses appeal; appellate court bound by lower courts' fact-finding on loan contract terms.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Revizijsko sodišče je vezano na ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o tem, na kakšen način je bilo v formular posojilne pogodbe vnešeno sporno besedilo, ki vsebuje posojilojemalčeve obveznosti, katerim toženec ugovarja. Glede na ugotovitev, da je bila s tožencem dne 14.5.1987 sklenjena posojilna pogodba, ki je vsebovala tedaj veljavne zakonske določbe o revalorizaciji bančnih posojil v skladu s 40.čl. Zakona o celotnem prihodku in odhodku (Ur.l. SFRJ, št. 72/86), sta sodišči pravilno naložili tožencu, da plača tožeči stranki znesek, ki ga je ta plačala posojilodajalcu.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da plača tožeči stranki znesek 34.948,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.6.1990 dalje do plačila. Toženčevo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da se je toženec v pritožbi skliceval na izpovedbe priče V. M., vendar je sodišče druge stopnje te izpovedbe prezrlo in v razlogih sodbe te priče ne omenja. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa je bilo tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Toženec pod pogoji, kot jih je ugotovilo sodišče, ne bi podpisal posojilne pogodbe pri banki v B., saj bi tako posojilo lahko dobil pri bančnih institucijah v Z. Poudarja, da so na posojilni pogodbi poznejši pripisi, kar je razvidno že iz same pogodbe.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo. Tudi uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka iz 13.tč. cit. določbe ni podana. Sodba sodišča druge stopnje vsebuje razloge o vseh dejstvih, ki so odločilna za razsojo zadeve. Če sodišče druge stopnje pri povzetku dokazne ocene sodišča prve stopnje, kateri pritrjuje, ne omenja priče V.M., na katero se je skliceval toženec v pritožbi, zaradi tega ni kršitve po 13.tč. Gre za dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje, ki ne more biti predmet preizkusa revizijskega sodišča (3.odst. 385.čl. ZPP). Zato revizijsko sodišče tudi drugih revizijskih navedb, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, ni upoštevalo.

Revizijsko sodišče je vezano na ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o tem, na kakšen način je bilo v formular posojilne pogodbe vnešeno sporno besedilo, ki vsebuje posojilojemalčeve obveznosti, katerim toženec ugovarja. Glede na ugotovitev, da je bila s tožencem dne 14.5.1987 sklenjena posojilna pogodba, ki je vsebovala tedaj veljavne zakonske določbe o revalorizaciji bančnih posojil v skladu s 40.čl. Zakona o celotnem prihodku in odhodku (Ur.l. SFRJ, št. 72/86), sta sodišči pravilno naložili tožencu, da plača tožeči stranki znesek, ki ga je ta plačala posojilodajalcu na podlagi zavarovalne pogodbe. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).