Sklep I Up 857/2004 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Občina ima pravico do plačila komunalnega prispevka le v primerih, ko je investitor dolžan plačati komunalni prispevek, če pa se gradi javna infrastruktura, občina do plačila komunalnega prispevka ni upravičena. Zato v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo javne infrastrukture pravni interes občine, ki ga utemeljuje s pravico do komunalnega prispevka, ni podan.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 27.3.2003, s katero je ta delno spremenila gradbeno dovoljenje z dne 9.5.2002, izdano investitorju A. za gradnjo hangarja male aviacije z zunanjo ureditvijo ter razširitev letalske ploščadi v centru generalne aviacije - 1. faza. Navedeno gradbeno dovoljenje je bilo spremenjeno oziroma dopolnjeno tako, da kot investitor nastopa še Vlada Republike Slovenije, Servis skupnih služb, v ostalem ostane gradbeno dovoljenje z dne 9.5.2002 nespremenjeno.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da z izpodbijanim spremenjenim gradbenim dovoljenjem ni poseženo v pravice ali pravne koristi tožeče stranke.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je v postopku izdaje izpodbijanega dovoljenja zainteresirana stranka zaradi dveh razlogov: 1. V tem postopku se odloča o potrebi plačila komunalnega prispevka, kar je z zakonom zavarovana premoženjska pravica in interes Občine in 2. Ker v postopku izdaje gradbenega dovoljenja spremlja skladnost načrtovane gradnje s prostorsko ureditvijo, s prometnim režimom in z drugimi vprašanji, kjer se nameravana gradnja nanaša na občinsko pristojnost. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka, Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa ter Vlada RS in A. kot stranki z interesom v tem upravnem sporu na pritožbo niso podali odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Z izpodbijanim aktom je bilo spremenjeno gradbeno dovoljenje z dne 9.5.2002. Tožeča stranka je zoper navedeno gradbeno dovoljenje vložila tožbo, ki jo je Vrhovno sodišče RS zavrglo, ker je presodilo, da tožeča stranka v postopku izdaje navedenega gradbenega dovoljenja ni imela položaja stranke in da z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem ni poseženo v nobeno njeno pravico ali pravno korist (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 352/2003 z dne 5.2.2004). Že v upravnem sporu, končanem z navedeno sodbo, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pravni interes, ki ga tožeča stranka, tako kot tem upravnem sporu, utemeljuje s pravico do komunalnega prispevka, ni podan. V času izdaje gradbenega dovoljenja je bil po določbi 2. odstavka 44. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ, Uradni list RS, št. 44/97) investitor dolžan plačati komunalni prispevek pred izdajo gradbenega dovoljenja in je ta pripadal občini, kjer se zemljišče nahaja (1. odstavek 42. člena ZSZ). V 45. členu ZSZ pa je bilo določeno, da se komunalni prispevek ne plača za gradnjo infrastrukture. To pomeni, da je občina imela pravico do plačila komunalnega prispevka le v primerih, ko je bil investitor komunalni prispevek dolžan plačati, če pa se je gradila javna infrastruktura, občina do plačila komunalnega prispevka ni bila upravičena, in ker je objekt, za katerega je gradbeno dovoljenje izdano, objekt javne infrastrukture (2. in 7. točka 88. člena ter 3. odstavek 156. člena Zakona o letalstvu - ZLet, Uradni list RS, št. 18/01), ni poseženo v nobeno pravico tožeče stranke.

Ker tožeča stranka ni imela pravnega interesa za tožbo zoper osnovno gradbeno dovoljenje, po presoji pritožbenega sodišča tudi nima pravnega interesa za tožbo zoper odločbo, s katero je bilo navedeno gradbeno dovoljenje spremenjeno le glede investitorja. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo zavrglo. Tako ravna sodišče, če v predhodnem preizkusu tožbe ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka (3. točka 1. odstavka 36. člena ZUS -1).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.