Sodba II Ips 363/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Predpogoj za stanovanjsko zaščito po 18. čl. ZSR je ugotovljen status uporabnika stanovanja po 1. odst. 5. čl. ZSR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora izprazniti z vsemi osebami in stvarmi garsonjero št. 6, ki je v pritličju stanovanjskega bloka v Ljubljani, se iz nje izseliti in jo izročiti tožeči stranki. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Od vselitve v garsonjero v avgustu 1989 pa do odhoda pokojnega imetnika stanovanjske pravice v dom za ostarele v letu 1990 je toženka z njim živela v skupnem gospodinjstvu. Tako je kot uporabnica stanovanja po določbi 18. člena zakona o stanovanjskih razmerjih deležna stanovanjske zaščite zaradi pridobljene stanovanjske pravice. Toženka nikoli ni bila podnajemnica, zaradi česar je pravna podlaga tožbe, ki se opira na določbo 76. člena ZSR napačna. Sicer pa je tožba vložena po preteku dvoletnega roka iz 50. člena ZSR.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo. Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Določba 18. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Uradni list RS, št. 35/82 in 14/84), ki ga je treba uporabiti za rešitev konkretne zadeve glede na določbo 158. člena stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91), je v svojem 2. odstavku uporabnikom stanovanja dala pravico, da po smrti imetnika stanovanjske pravice, ki so skupaj z njim stanovali v stanovanju, po njegovi smrti neovirano osebno uporabljajo to stanovanje. Vendar pa je po določbi 5. člena ZSR mogoče kot uporabnike stanovanja, razen tistih, ki izpolnjujejo pogoje bližnjega sorodstva, zakonske zveze ali dolžnosti vzdrževanja, šteti le tiste osebe, ki so najmanj 2 leti živele z imetnikom stanovanjske pravice v ekonomski skupnosti. Le na tej podlagi lahko toženka utemeljuje svojo stanovanjsko zaščito po določbi 18. člena ZSR. Ugotovljeno dejansko stanje pa tega po določbi 1. odstavka 5. člena ZSR v korist toženke ne omogoča. Ekonomska skupnost namreč (v najboljšem slučaju od avgusta 1989 do oktobra 1990) 2 leti ni mogla trajati, zaradi česar je o obstoju skupnega gospodinjstva, ki ga kot obliko ekonomske skupnosti izpostavlja toženka odveč razpravljati. Pravna podlaga, po kateri se mora toženka iz stanovanja izseliti, z navedbo 76. člena ZSR torej ni napačna. Revizijska trditev, da je od dneva vselitve v stanovanje do dneva vložitve tožbe že potekel 2 letni rok iz 3. odstavka 50. člena ZSR pa po eni strani predstavlja z vsebinsko navedbo o nezakoniti vselitvi v stanovanje revizijsko novoto, ki je glede na določbo 3. odstavka 385. člena ZPP nedopustna, po drugi strani pa toženka ves čas zatrjuje, da se v stanovanje ni vselila nezakonito (1. odstavek 50. člena ZSR), temveč po dogovoru z imetnikom stanovanjske pravice; to pa glede na ugotovljeno dejansko stanje uporabo 50. člena ZSR onemogoča.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).