Sodba II Ips 413/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Lastnik spornega vozila je bil znova tožnik, toženec pa ga je od njega odpeljal brez veljavne pravne podlage. Ker je toženec vozilo prodal v Srbijo, vrnitev ni več mogoča. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči prve stopnje pravilno presodili, da toženec tožniku odškodninsko odgovarja po 1.odst. 154.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih in mu naložili plačilo zneska, ki ustreza ugotovljeni vrednosti spornega vozila.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da plača tožniku znesek 1,176.319,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.5.1992 dalje do plačila in da mu povrne pravdne stroške v znesku 109.640,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.6.1992 dalje do plačila. Višji obrestni zahtevek je zavrnilo. Toženčevo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženec je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije se sklicuje na dosedanje toženčeve navedbe. Prilaga kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere naj bi bil toženec lastnik spornega avtomobila, saj je kupnino zanj v celoti plačal. Ker si je tožnik nato vozilo ponovno lastil in ga je tudi imel v posesti, ga je toženec odpeljal zaradi zavarovanja kupnine, tožnikova žena pa mu je izstavila ustrezno potrdilo. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo priloženih listin ter toženčevih trditev in izpovedb. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo. Kolikor se toženec v reviziji sklicuje na svoje dosedanje navedbe na prvi in drugi stopnji, se pripominja, da je revizija izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodni odločbi in zato revizijskih trditev ni mogoče vezati na navedbe na prvi stopnji in na pritožbene navedbe, ki so bile pred sodiščem druge stopnje že preizkušene. Toženec v reviziji izpodbija dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje in predlaga kot dokaz kupoprodajno pogodbo, po kateri naj bi bil on lastnik spornega avtomobila. V reviziji dejanskih ugotovitev ni mogoče uspešno izpodbijati, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP). Po 387.čl. ZPP stranke v reviziji tudi ne morejo navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je tožnik svoj avtomobil znamke Mercedes tip 190 D rdeče barve zamenjal s tožencem za njegov avto Golf. Z novo menjavo je toženec sporni avto zamenjal s tožnikom za Mercedes bele barve. Tako je bil lastnik spornega vozila znova tožnik, toženec pa ga je od njega odpeljal brez veljavne pravne podlage. Ker je toženec vozilo prodal v Srbijo, vrnitev ni več mogoča. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči prve stopnje pravilno presodili, da toženec tožniku odškodninsko odgovarja po 1.odst. 154.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih in mu naložili plačilo zneska, ki ustreza ugotovljeni vrednosti spornega vozila. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tako ni podan. Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).