Sodba I Up 978/2005 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO] Če ni izkazan skupni prednik, ni mogoče uporabiti tiste določbe ZDen, ki določa, da je pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev.

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije kot sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) - ker je ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno in da niso bila upoštevana pravila postopka - odpravilo odločbo tožene stranke z dne 31.3.2004 in zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti dopolnilni odločbi Upravne enote Maribor z dne 5.3.2003. Organ prve stopnje je z navedeno dopolnilno odločbo odločil, da se upravičencema A.A., ki je umrl 10.12.1966 in B.B., ki je umrla 9.11.1983, vrne podržavljeno premoženje v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. v višini 47.792,45 DEM oziroma vsakemu upravičencu v višini 23.826,22 DEM. Tožena stranka je navedla, da B.B. ni mati sinov, po katerih sta izkazovali pravno nasledstvo vlagateljici K. in P.C., zato se je vključila v postopek Z.G., ki je izkazala pravno nasledstvo, kot nečakinja B.B. Organ prve stopnje je s sklepom z dne 29.11.2001 priznal Z.G. lastnost stranke v postopku denacionalizacije za eno polovico premoženja po pokojni upravičenki B.B. in ji priznal upravičenje za urejanje pravic denacionalizacije ter zaključil, da je bila tudi glede njenega premoženja zahteva vložena pravočasno. Sodišče prve stopnje je zavzelo drugačno stališče. V primeru A.A. in B.B., ki nimata izkazanega skupnega pravnega naslednika, je potrebno ugotavljati pravno nasledstvo za vsakega posebej. Za Z.G. je potrebno presojati pravočasnost njene vloge kot vlagateljice. Postopek je treba dopolniti tudi glede vrednotenja parc. št. 98 k.o... G.Z. v pritožbi navaja, da je bila v dobri veri. Sedaj je jasno, da bi morala najeti odvetnika. Predlaga, da se vrne razlaščeno premoženje v celoti. Sklicuje se tudi na 64. člen ZDen, po katerem se smatra za pravočasno vložen zahtevek enega upravičenca za vse upravičence. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi. Pritožba ni utemeljena. Iz podatkov spisa izhaja, da je le Z.G. izkazala pravno nasledstvo po pokojni B.B. Vlagatelji zahteve za denacionalizacijo so izkazali le pravno nasledstvo po A.A., med upravnim postopkom pa niso uspeli dokazati tudi pravnega nasledstva po B.B. in so zahtevo za denacionalizacijo premoženja po B.B. umaknili na obravnavi 19.4.2002. Upravni organ pa je Z.G. priznal lastnost stranke v upravnem postopku s sklepom z dne 29.11.2001. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče tožeče stranke, da je potrebno v primeru A.A. in B.B., ki nimata izkazanega skupnega pravnega naslednika, ugotavljati pravno nasledstvo za vsakega posebej. Pravni nasledniki A.A. niso mogli izkazati takšnega nasledstva tudi za B.B. in so zato svoj zahtevek glede denacionalizacije po pokojni B.B. umaknili. Glede na navedeno pravno nasledstvo po B.B. tako izkazuje le Z.G. Tudi pritožbeno sodišče meni, da ni mogoče šteti, da se zahteva za denacionalizacijo po pokojnem A.A. razteza tudi na zahtevo po denacionalizaciji premoženja pokojne B.B., ker ni izkazano skupno pravno nasledstvo. Z.G. je bil priznan status stranke v upravnem postopku. Toda priznanje statusa stranke v postopku ne more biti že podlaga za ugotovitev, da je s tem izkazano skupno pravno nasledstvo. To pa nadalje tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je zaradi tega potrebno presojati pravočasnost njene vloge kot vlagateljice denacionalizacijskega zahtevka. Izhajati je potrebno iz 2. odstavka 127. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki določa, da se upravni postopek na zahtevo stranke začne z dnem vložitve zahteve. Pravilen je zato napotek sodišča prve stopnje, da bo moral upravni organ pri zahtevi za denacionalizacijo premoženja po pokojni B.B. ugotavljati posebej, kdaj je vlagateljica vložila zahtevo in posebej ugotoviti pravočasnost te vloge. Tistega dela sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na vrednotenje parcele, pa pritožnica niti ne izpodbija. Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. V zadevi je pomembna izkazanost oziroma neizkazanost skupnega pravnega nasledstva, ne pa druge okoliščine. Pritožnica se tudi ne more sklicevati na 64. člen Zakona o denacionalizaciji. Ta res v 2. odstavku določa, da je pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, kateri pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša. Toda ta določba se nanaša le za primere, ko gre za skupnega pravnega prednika. V konkretnem primeru pa to ni izkazano. Zato ta določba ne velja v konkretnem primeru. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.