Sodba I Up 1400/2006 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Retroaktivna uporaba določb 2. odstavka 35. člena ZDrž ne nasprotuje splošnim pravnim načelom. Vprašanje ustavne dopustnosti retroaktivne uporabe določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž pri današnjem ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva je presojalo že Ustavno sodišče. Z odločbo št. U-1-23/93 je ugotovilo, da retroaktivna uporaba določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž ni nasprotovala splošnim pravnim načelom, ki so jih tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve nacionalsocialističnega totalitarnega režima. Zato je odločilo, da je uporaba takšne določbe z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva ustavno dopustna.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 3.8.2005. Z njo je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke proti odločbi Upravne enote Ptuj z dne 10.6.2004 (1. točka izreka) ter zavrnjena njena prošnja za oprostitev plačila upravne takse za pritožbo (2. točka izreka). Z omenjeno odločbo prve stopnje je bilo ugotovljeno, da se B.B., rojena 18.4.1901 na Ptuju, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) ni štela za jugoslovansko državljanko.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da gre v zadevi za ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva B.B., roj. 18.4.1901 na Ptuju, kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije po 3. odstavku 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Upoštevajoč 39. člen Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, ko sta upravna organa upoštevala predpise o državljanstvu, ki so na območju Slovenije veljali od 28.8.1945 do uveljavitve ZDRS, to je 35. člen Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ št. 64/45), 35. člen Zakona o potrditvi in spremembah Zakona o državljanstvu DFJ (Uradni list FLRJ št. 54/46, dalje ZDrž) ter Zakon o spremembah in dopolnitvah ZDrž (Uradni list FLRJ, št. 105/48), s katerim je bil uveljavljen nov 2. odstavek 35. člena, po katerem se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki so živele v tujini in so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Pritrjuje ugotovitvi upravnih organov o nemški narodnosti B.B. (originalni arhivski dokumenti dokazujejo njeno članstvo v Kulturbundu ter posest rdeče legitimacije Štajerske domovinske zveze) ter ugotovitvi, da je na dan 4.12.1998 že živela v tujini (za bivanje v Grazu se je prijavila že 20.10.1948). V zvezi z domnevo nelojalnosti, ki izhaja iz določbe 3. odstavka 63. člena, pa je bilo tožeči stranki njeno izpodbijane omogočeno. Tožeča stranka pa ni izkazala obstoja okoliščin niti ni predlagala dokazov o kontinuiranem lojalnem ravnanju B.B.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 2. in 3. točki 1. odstavka 72. člena ZUS ter predlaga, da se njeni pritožbi ugodi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v nov postopek. Navaja, da naj bi izpodbijana sodba nedopustno temeljila na določbah ZDrž (1948), s katerimi so kršene temeljne človekove pravice vsebovane v splošni deklaraciji človekovih pravic. Za določbo 1. odstavka 1. člena omenjenega zakona se namreč nedopustno retroaktivno jemlje državljanstvo nelojalnim osebam nemške narodnosti. S tem pa se kršijo temeljne človekove pravice, ki izhajajo iz 15. člena splošne deklaracije človekovih pravic.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi gre za ugotavljanje državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije v smislu 3. odstavka 63. člena ZDen. Po določbi 39. člena ZDRS je treba pri ugotavljanju državljanstva posamezne osebe uporabiti predpise o državljanstvu od njenega rojstva do dne ugotavljanja državljanstva. Tožeča stranka s pritožbo izpodbija uporabo 2. odstavka 35. člena ZDrž, ki je bil sprejet z novelo tega zakona in je začel veljati 4.12.1948. Določil je, da se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Predpisal je tudi izjemo od pravila vsebovanega v 1. odstavku 35. člena ZDrž, po katerem veljajo za državljane FLRJ vse osebe, ki so bile na dan 28.8.1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Omenjena določba 35. člena ZDrž se je uporabljala retroaktivno, kar je pomenilo, da določene osebe nemške narodnosti, pri katerih sta bila izpolnjena še druga dva pogoja, to sta odsotnost in nelojalno obnašanje, niso pridobile državljanstva FLRJ. Vprašanje uporabe določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž pri današnjem ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva oziroma vprašanje ustavne dopustnosti retroaktivne uporabe 2. odstavka 35. člena ZDrž pri današnjem ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva je presojalo že Ustavno sodišče. Z odločbo št. U-1-23/93 je ugotovilo, da retroaktivna uporaba določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž ni nasprotovala splošnim pravnim načelom, ki so jih tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve nacionalsocialističnega totalitarnega režima. Zato je odločilo, da je uporaba takšne določbe z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva ustavno dopustna (41. do 45. točka obrazložitve odločbe št. U-1-23/93). Glede na to odločitev Ustavnega sodišča, so tudi po presoji pritožbenega sodišča navedbe tožeče stranke, da se v postopku ugotavljanja državljanstva ne bi smel uporabljati 2. odstavek 35. člena ZDrž, neutemeljene. Uporaba navedene določbe v postopku ugotavljanja (ko se v postopkih kot je obravnavani nikomur ne odvzema niti ne daje državljanstva) tudi ne more pomeniti kršitve kakšne človekove pravice. Zato zatrjevani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni izkazan.

Pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 1. odstavek 72. člena ZUS) pa v obravnavanem primeru iz razloga 5. odstavka 72. člena ZUS ni dopustno uveljavljati, saj izpodbijana sodba ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodišča prve stopnje.