Sodba I Up 1501/2006 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Poleg tega, da iz izjav tožnika izhaja, da ni šlo za sistematično preganjanje, ker je tožnik prejel le tri pisma organizacije AKŠ, o čemer policije ni obvestil, kaže na pravilnost odločitve tudi dejstvo, da je tožnik izpovedal, da je bil namenjen v Italijo, ker na Kosovu ni mogel preživljati svojih štirih otrok.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnila tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9.7.2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila kot očitno neutemeljeno, ker je menila, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožnik naj bi po svoji navedbi prejel v zadnjem letu tri grozilna pisma organizacije AKŠ, da naj se jim pridruži, saj bo v nasprotnem primeru nezaželen na Kosovu. Bil je tudi pripadnik Demokratične zveze Kosova (LDK). Ker na Kosovu ni mogel živeti in preživljati svojih štirih otrok, se je odločil oditi v Italijo, kjer bi si lahko uredil življenje. Tožena stranka je ob zavrnitvi tožnikove prošnje tudi odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe.

Sodišče prve stopnje se je strinjalo s stališčem tožene stranke, da je v obravnavanem primeru podan razlog za zavrnitev prošnje za priznanje azila kot očitno neutemeljene zato, ker je že iz tožnikove prošnje očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Pri tem se sklicuje na v upravnosodni praksi izoblikovani pravni standard preganjanja. Razlogi in okoliščine, ki jih je tožnik v prošnji za azil navedel kot razloge za zapustitev izvorne države, tudi po presoji sodišča prve stopnje ne pomenijo preganjanja v smislu ZAzil. Dejanja preganjanja, ki jih je tožnik opisal v prošnji za azil in ki naj bi ga nad njim izvajali albanski skrajneži (AKŠ) v Prizrenu na Kosovu, tudi po presoji sodišča prve stopnje očitno ne pomeni preganjanja. Sodišče citira tudi določbo 3. odstavka 29. člena ZAzil, po kateri je prosilec za azil dolžan vse okoliščine, ki so relevantne za odločanje o azilu, navesti že v prošnji za azil, in to po resnici. Glede na tožnikove navedbe je tožena stranka imela podlago za odločanje v pospešenem postopku. Pri tem tudi tožnikove navedbe o nezmožnosti preživljanja družine na Kosovu potrjujejo sklepanje tožene stranke, da so razlogi za odhod tožnika s Kosova ekonomske narave.

Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Tožnik meni, da tožena stranka ni popolno in pravilno ugotovila dejanskega stanja v zvezi z vprašanjem, zakaj je moral zapustiti svojo državo in zakaj se tja ne more več vrniti. Že v prošnji je obrazložil svojo ogroženost in utemeljenost strahu pred preganjanjem, kar je ponovil tudi v tožbi. Strinjanje sodišča prve stopnje s sklepanjem tožene stranke je preuranjeno, sicer pa bi moral biti pospešeni postopek izjema in ne pravilo. Tožniku bi bilo treba dati možnost, da bi s svojo izpovedbo dokazal utemeljenost svoje prošnje za azil. Prav tako mu ni možno očitati, da je prišel v Slovenijo iz ekonomskih razlogov. Že v tožbi je opozarjal, da bi moral imeti možnost sodelovati v postopku z zaslišanjem in z drugimi dokazi o svoji ogroženosti v izvorni državi in s tem upravičenost do priznanja azila. Vendar zaslišanja ni opravila niti tožena stranka niti upravno sodišče ni izvedlo glavne obravnave.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbeno sodišče pa se tudi strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je bil tožnik z zatrjevanim maltretiranjem skrajnežev iz organizacije AKŠ ogrožen v toliki meri, da bi lahko bil deležen mednarodne zaščite v obliki azila v Republiki Sloveniji. Pritožbeno sodišče poudarja, da tožnik niti ne zatrjuje, da bi bil trajno in sistematično maltretiran, saj navaja le prejem treh pisem, v katerih naj bi mu organizacija AKŠ narekovala, naj se jim pridruži ali pa naj se odstrani s Kosova. Teh dogodkov ni prijavil policiji in zato ne more trditi, da mu država oziroma policija odreka pomoč. Ker ne gre za trajno in sistematično preganjanje, ki bi ga izvajali državni organi oziroma ki bi ga država dopuščala oziroma ga ne bi preprečevala, tudi po presoji pritožbenega sodišča manjkajo v obravnavani zadevi osnovni elementi preganjanja, kot se je uveljavilo kot pravni standard v upravnosodni praksi in ki bi bil lahko tudi razlog za podelitev mednarodne zaščite v obliki azila v Republiki Sloveniji. Poleg tega razloga potrjuje pravilnost odločitve tožene stranke tudi tožnikova navedba v njegovi prošnji za azil, po kateri je bil namenjen v Italijo, da bi lahko preživljal svojo petčlansko družino. Zato je bila tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje in pred tem že tožene stranke o zavrnitvi prošnje tožnikov na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil pravilna in zakonita, s tem pa je bilo pravilno uporabljeno tudi materialno pravo.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da tožnik v azilnem postopku ni bil zaslišan in da tudi sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave. V obravnavani zadevi je tožena stranka že na podlagi podatkov iz same prošnje tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji lahko utemeljeno sklepala, da obstoji eden od razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, na podlagi katerega lahko tožena stranka odloči v pospešenem azilnem postopku, v katerem pa razlogov za azil po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil niti ni več potrebno presojati in prosilca ni treba niti zaslišati. Pospešeni azilni postopek je po svoji pravni naravi skrajšani upravni postopek, v katerem se odloča le na podlagi podatkov iz prošnje za priznanje azila, splošno znanih dejstev in na podlagi uradnih evidenc. Ker pa tožnik niti v tožbi ni navedel oziroma predložil dokazov, na podlagi katerih bi bilo možno ugotoviti drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, samo dejstvo, da sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitev sodišča prve stopnje. Zato ne obstoji uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 4. odstavka 72. člena ZUS.

Pritožbeni razlog nepopolne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja pritožbeno sodišče ni obravnavalo, saj je ta pritožbeni razlog dopustno uveljavljati le tedaj in le v toliki meri, kadar sodišče samo ugotavlja dejansko stanje, česar pa v obravnavanem primeru ni storilo. Zato ta pritožbeni razlog na podlagi določbe 5. odstavka 72. člena ZUS ni dopusten.

Ker ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče RS kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.