Legislator Case Law & Legislation
Sklep I Up 647/2005 ECLI:SI:VSRS:2006:I.UP.647.2005 AI generated

Sklep I Up 647/2005 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Case Number Sklep I Up 647/2005
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date

Legislator summary

AI generated

Ker je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek in pravilno presodilo, da so tožbeni ugovori utemeljeni, si tožnica s pritožbo ne more izboljšati pravnega položaja. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožničini pritožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 19.11.2003, ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote ... z dne 20. 1. 2003, s katero je ta zavrnila tožničino zahtevo za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega njenemu pravnem predniku A.A. in tožničino zahtevo zavrgla. Navedeni prvostopni upravni organ je zahtevo zavrnil z utemeljitvijo, da je bil navedeni ob smrti državljan Izraela in, ker med Republiko Slovenijo in Izraelom ne obstoji vzajemnost glede denacionalizacije, glede na določbo 3. odstavka 9. člena ZDen, ni upravičenec do denacionalizacije.

Legislator headnote

AI generated

Sklep I Up 647/2005 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije: V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje tožničini tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo, da za zavrženje tožničine zahteve za denacionalizacijo ni podlage, ter zavzelo pravilno stališče glede tožbenih ugovorov, ki so po presoji sodišča utemeljeni in ki ga bo morala tožena stranka upoštevati pri ponovnem odločanju (3. odstavek 60. člena ZUS). Glede na to, po presoji pritožbenega sodišča sprejeta odločitev pomeni največjo korist za stranko, saj je odločba tožene stranke odpravljena. Zato si tožnica s pritožbo ne more izboljšati svojega položaja po tožbi, s katero je zahtevala odpravo odločbe tožene stranke.

Keywords

AI generated
revocation of nationality state succession law of states recognition of a state diplomatic and consular law non-discrimination on grounds of nationality
AI generated
VSRS Sklep X DoR 142/2024-3
Ali mora sodišče skladno z določbo 1.
UPRS sodba I U 386/2015
Prvostopni organ je z izpodbijano dopolnilno odločbo zavrnil zahtevo A.A.
sodba U 986/2006
Tožba se zavrne. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne. Hrvaški Zakon o naknadi za imovinu oduzetu za vrijeme jugoslavenske komunističke vladavine, noveliran leta 2002, priznava tujim fizičnim in pravnim osebam odškodnino za odvzeto premoženje samo, če je tako dogovorjeno z mednarodnim sporazumom. Takšnega sporazuma pa Republika Slovenija in Republika Hrvaška nista sklenili. Sodišče še pojasnjuje, da Republika Hrvaška že v osnovnem zakonskem besedilu pravice do vračila podržavljenega premoženja tujim fizičnim osebam ni priznavala oziroma jo je vezala na mednarodni sporazum. Po odločbi Ustavnega sodišča Republike Hrvaške z dne 21. 4. 1999 je bila takšna ureditev sicer razveljavljena, vendar z odložnim rokom do sprejetja omenjene novele v letu 2002, ki pa prav tako za denacionalizacijo zahteva diplomatsko vzajemnost. Po pravni ureditvi Republike Hrvaške torej za pravico tujcev do denacionalizacije nikoli ni zadoščala dejanska vzajemnost. Zato tudi če je po ZDen, glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998, v Republiki Sloveniji mogoče tujcem priznati pravico do denacionalizacije ob dejanski vzajemnosti, s strani obeh držav zahtevane vzajemnosti za denacionalizacijo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ni. Da bi hrvaški organi slovenskim državljanom dejansko priznavali pravico do denacionalizacije, pa tožeča stranka tudi ni dokazala, čeprav je dokazno breme na njej.
Sodba I Up 891/2001
Tožeči stranki je po 9. točki 249. člena ZUP/86 treba priznati položaj stranke v postopku, saj sicer ne bi mogla učinkovito varovati pravic, ki ji gredo kot vlagateljici zahteve za denacionalizacijo po določbah ZDen. Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo z dne 15.3.1999 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote R. z dne 11.9.1998, s katerim je bil zavržen njen predlog za obnovo postopka, ki je bil končan z delno odločbo Upravne enote R. z dne 1.10.1997, s katero so bile denacionalizacijskima upravičenkama Zvezi ... in SZKB, vsaki v deležu do ene polovice, vrnjene v last in posest nepremičnine, ki so bile podržavljene H. in p. T. L.P. Tožena stranka je ugotovila, da v obravnavanem primeru ne obstoji uveljavljani obnovitveni razlog iz 9. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), saj tožeča stranka ni izkazala nikakršnega razmerja do stvari, o kateri se je v denacionalizacijskem postopku odločalo. Denacionalizacijski postopek je bil voden po določbah 67. člena Zakona o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92, 7/93, 13/93, 22/94, 35/96 - ZZad) in sta bili kot upravičenki do vrnitve premoženja določeni Zveza ... in SZKB. Tožeča stranka pa kot predlagateljica obnove postopka, pravnega nasledstva po H. in p. L.P. ni izkazala.
Sklep II Ips 467/2000
Predlagateljema ni uspelo dokazati, da je bil pravni posel (menjalna pogodba) sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti.

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrže.

[JEDRO]

Ker je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek in pravilno presodilo, da so tožbeni ugovori utemeljeni, si tožnica s pritožbo ne more izboljšati pravnega položaja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožničini pritožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 19.11.2003, ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote ... z dne 20. 1. 2003, s katero je ta zavrnila tožničino zahtevo za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega njenemu pravnem predniku A.A. in tožničino zahtevo zavrgla. Navedeni prvostopni upravni organ je zahtevo zavrnil z utemeljitvijo, da je bil navedeni ob smrti državljan Izraela in, ker med Republiko Slovenijo in Izraelom ne obstoji vzajemnost glede denacionalizacije, glede na določbo 3. odstavka 9. člena ZDen, ni upravičenec do denacionalizacije.

V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da odločitev tožene stranke ni pravilna. Po presoji sodišča tožena stranka glede na to, da je upravni organ že uvedel postopek in o zahtevi tožnice odločil po vsebini, ni imela podlage za zavrženje njene zahteve Tožena stranka se je v svoji sicer formalni odločitvi opredelila tudi do vsebinskih razlogov, zaradi katerih je prvostopni organ zahtevo zavrnil.

Sodišče meni, da presoja tožene stranke ni pravilna. Navaja, da je vzajemnost glede denacionalizacije mogoče pogojevati z upravičenostjo do denacionalizacije le v razmerju do tistih držav, ki so po vojni s prisilnimi ukrepi podržavile zasebno premoženje. Zato so po presoji sodišča tožbeni ugovori v tej smeri utemeljeni.

Tožnica v pritožbi navaja, da vztraja pri vseh tožbenih navedbah in pričakuje pošteno rešitev.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni dovoljena.

Po določbi 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 1. odstavka 16. člena ZUS za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporablja v upravnem sporu, pritožba ni dovoljena, če jo je vložila oseba, ki za pritožbo nima pravnega interesa. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora vsaj verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravovarstvena potreba je torej podana le tedaj, če gre za odločitev, ki je stranki v škodo oziroma, če je mogoče s pritožbo doseči zanjo ugodnejšo odločitev. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje tožničini tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo, da za zavrženje tožničine zahteve za denacionalizacijo ni podlage, ter zavzelo pravilno stališče glede tožbenih ugovorov, ki so po presoji sodišča utemeljeni in ki ga bo morala tožena stranka upoštevati pri ponovnem odločanju (3. odstavek 60. člena ZUS). Glede na to, po presoji pritožbenega sodišča sprejeta odločitev pomeni največjo korist za stranko, saj je odločba tožene stranke odpravljena. Zato si tožnica s pritožbo ne more izboljšati svojega položaja po tožbi, s katero je zahtevala odpravo odločbe tožene stranke.

Ker je izkazani pravni interes procesna predpostavka za vodenje vsakega postopka, v tem pritožbenem postopku pa ta ni izkazan, po presoji pritožbenega sodišča tožničina pritožba zoper izpodbijano sodbo ni dovoljena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo, ker tega ni storilo že prvostopno sodišče, kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 352. člena v zvezi s 3. odstavkom 343. člena ZPP in 1. odstavkom 16. člena ZUS.