Sodba I Up 968/2006 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Višina denarne pomoči se prosilcem za azil določi na podlagi pravilnika, ki ga je sprejel na podlagi zakona pristojni minister in velja enako za vse prosilce za azil.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnila tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 24.2.2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 2. odstavka 43. člena Zakona o azilu (ZAzil) in 14. člena Pravilnika o načinih in pogojih za zagotavljanje pravic prosilcem za azil in tujcem, ki jim je bila priznana posebna oblika zaščite (Pravilnik) odločila, da se od 1.2.2006 tožnikom dodeli do pravnomočno končanega azilnega postopka mesečna denarna pomoč v višini 206.667 SIT.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da v predmetni zadevi med strankama ni sporno, ali tožnikom gre pravica do denarne pomoči, pač pa višina te pomoči. Sodišče je obrazložilo, da na podlagi določb Pravilnika pripada v primeru, da je več prosilcev za azil, ki tvorijo družino, pomoč v skladu z 19. členom Pravilnika, in sicer vlagatelju zahteve 100% minimalnega dohodka (48.062 SIT), vsaki naslednji odrasli osebi v družini 70% minimalnega dohodka in mld. otroku 30% minimalnega dohodka. Zato je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka v skladu z določbami 19. člena Pravilnika pravilno odločila, da pripadajo tožnikom zneski denarne pomoči, kot jih je tožena stranka navedla v izpodbijani odločbi. Zavrnilo pa je kot neutemeljene tožbene ugovore, da gre v obravnavanem primeru za določbe Pravilnika, ki so diskriminatorne do posameznih prosilcev za azil, ker vsem polnoletnim članom družine ne pripada 100% znesek minimalnega dohodka. Takšna ureditev po presoji sodišča ni v neskladju z Ustavo RS in ne krši mednarodnih konvencij.

Tožniki v pritožbi ponavljajo svoje tožbene navedbe, češ da ni nikakršnega razumnega in stvarnega razloga, da vsaj odrasli prejemniki med seboj niso enako obravnavani. Določba Pravilnika ni le eklatantno diskriminatorna in arbitrarna, ampak je v nasprotju celo z načelom, ki je vsebovano v samem Pravilniku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, pritožbeno sodišče pa se tudi v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo oprlo na pravilno zakonsko podlago, in sicer na določbo 4. alinee 1. odstavka 43. člena ZAzil in na določbe 18. ter 19. člena Pravilnika. Sodišče prve stopnje je pravilno tudi povzelo določbo 19. člena Pravilnika, po kateri se višina denarne pomoči za prosilce za azil določi po predpisanih merilih, in sicer za odraslo osebo - vlagatelja v razmerju 100% minimalnega dohodka, za vsako naslednjo odraslo osebo v višini 70% minimalnega dohodka in za otroka do 18 leta starosti 30% minimalnega dohodka. Določba je namenjena družinski skupnosti prosilcev za azil, ki so nastanjeni na podlagi odobritve pristojnega organa na zasebnem naslovu, če se jim ne more zagotoviti ustrezno namestitev v azilnem domu ali izpostavi azilnega doma oziroma nastanitvenih objektih. Pravilnik je sprejel pristojni minister za notranje zadeve na podlagi pooblastila iz 2. odstavka 43. člena ZAzil in velja enako za vse prosilce za azil ter tujce, ki jim je dovoljena posebna zaščita v Republiki Sloveniji.

Pritožbeno sodišče poudarja, da sodišča sodijo na podlagi ustave in veljavne zakonodaje, v obravnavanem primeru je sodilo na podlagi ZAzil in Pravilnika. Zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe glede neustreznosti določb Pravilnika kot neutemeljene.

Ker tožniki v pritožbi niso izrecno navedli pritožbenih razlogov, iz katerih izpodbijajo sodbo sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo glede razlogov, ki jih mora preizkusiti po uradni dolžnosti. Ker teh ni našlo, je pritožbo tožnikov na podlagi določbe 73. člena ZAzil zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.