Sklep I Up 931/2003 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Danes res noben upravni organ ni pristojen za zaplembo premoženja, zato se tudi po mnenju pritožbenega sodišča stvarna pristojnost za odločitev o tožničinem predlogu, ki ga ponavlja v pritožbi zoper izpodbijani sklep, da se sporna zaplembena odločba, ki je upravna odločba, izreče za nično, ugotovi po splošnih pravilih postopka in po organizacijskih predpisih državne uprave. Zato odločanje o tem ne spada v sodno pristojnost in za to ni podlage v veljavnih predpisih.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 1. in 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrglo tožničino tožbo, s katero je zahtevala, da se za nično izreče zaplembena odločba z dne 1.2.1946.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje citira določbo 2. odstavka 1. člena in 1. odstavka 3. člena ZUS. Navaja, da tožnica s tožbo zahteva, da sodišče izreče za nično navedeno zaplembeno odločbo z dne 1.2.1946. Pristojnost sodišča prve stopnje utemeljuje z navedbo, da nobeno sodišče o stvari ni odločalo zakonito, da je pri sojenju trikrat sodelovala ista sodnica (D.D.) in da ni pravnega naslednika organa, ki je izdal odločbo o zaplembi. Pravna podlaga za pristojnost sodišča sta po tožničini navedbi Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) in ZUS. Tožničini razlogi in utemeljitve pa so po mnenju sodišča prve stopnje zmotni za opredelitev stvarne pristojnosti sodišča. Upravno odločbo izreče za nično organ, ki jo je izdal, ali organ druge stopnje. O ugotovitvi ničnosti zaplembene odločbe iz leta 1946 ne more neposredno odločiti sodišče, saj bi v takem primeru kršilo temeljno načelo upravnega spora - nadzorstva nad zakonitostjo izvršilne oblasti. Za tožničino stališče tudi ni pravne podlage v veljavnih predpisih. Danes res noben upravni organ ni pristojen za zaplembo premoženja. Zato pa se stvarna pristojnost za odločitev o tožničinem predlogu, da se sporna zaplembena odločba, ki je upravna odločba, izreče za nično, ugotovi po splošnih pravilih postopka in po organizacijskih predpisih državne uprave. Glede na navedeno, torej, ker odločanje o sporu ne spada v sodno pristojnost, je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo (1. točka 1. odstavka 34. člena ZUS).

Tožničini zahtevki, naj se posledično izrečejo za nične vsi procesi obnove o njej kot oškodovanki oropanem premoženju in postopki ter sklepi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, pa je sodišče prve stopnje zavrglo tako iz razloga iz 1. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, kot tudi iz razloga po 3. točki 1. odstavka 34. člena ZUS, saj v tožničini zahtevi ne gre za upravne akte, katerih zakonitost sodišče preizkuša.

V pritožbi zoper izpodbijani sklep tožnica ponavlja tožbene navedbe in še dodaja:

Sodišče prve stopnje je zatajilo pri presoji ustavnosti in zakonitosti. Meni, da sodišče prve stopnje ni presojalo na podlagi zakona, dejstev in materialnih dokazov, da oropano premoženje nima zakonite podlage v državni lastnini in da zaplembena odločba ni izdana po zakonitem organu. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izreče navedeno zaplembeno odločbo za nično in naloži vrnitev oropanega premoženja, s plačilom odškodnine, v 14 dneh na podlagi poziva predsedniku Vlade Republike Slovenije.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča o ugotovitvi ničnosti zaplembene odločbe iz leta 1946 ne more neposredno odločiti sodišče, saj bi v takem primeru kršilo temeljno načelo upravnega spora - nadzorstvo nad zakonitostjo izvršilne oblasti. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča za tožničino stališče, ki ga ponavlja v pritožbi zoper izpodbijani sklep, tudi ni pravne podlage v veljavnih predpisih. Danes res noben upravni organ ni pristojen za zaplembo premoženja, zato se tudi po mnenju pritožbenega sodišča stvarna pristojnost za odločitev o tožničinem predlogu, ki ga ponavlja v pritožbi zoper izpodbijani sklep, da se sporna zaplembena odločba, ki je upravna odločba, izreče za nično, ugotovi po splošnih pravilih postopka in po organizacijskih predpisih državne uprave. Zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča odločanje o obravnavanem sporu ne spada v sodno pristojnost in je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo tožničino tožbo v skladu z določbo 1. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo tožničin zahtevek, naj se posledično izrečejo za nične vsi procesi obnove o tožnici kot oškodovanki oropanem premoženju in postopki ter sklepi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, in sicer tako iz razloga iz 1. točke, kot tudi iz razloga po 3. točki 1. odstavka 34. člena ZUS, saj v tožničini zahtevi ne gre za upravne akte, katerih zakonitost preizkuša sodišče.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.