Sklep I Up 144/2006 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Ker je navedeni sklep organa prve stopnje procesni sklep, že po naravi stvari v upravnem sporu, v katerem je predmet presoje njegova zakonitost, ni mogoče predlagati začasne ureditve stanja z izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik zahteval, "da se nasprotni stranki prepove razpolaganje s spornim zemljiščem" in jo utemeljeval s tem, da mu nerešena zadeva že vrsto let povzroča nepopravljivo škodo. Nevzdržni pa so tudi odnosi z lastniki parcele št. 237/10. Na poziv sodišča, da zahtevo precizira, jo je tožnik dne 4.1.2006 dopolnil tako, da naj se prepoved razpolaganja nanaša na sporno zemljišče južno od javne ceste Č. - Š., predvsem pa na stavbni parceli, št.*98 in *13/2, ki po podatkih javnih evidenc nista v njegovi lasti. Vroči naj se predvsem solastniku parcele številka 237/10 J.V., ki si lasti vse ozemlje in ga z buldožerjem tudi orje. Začasna odredba naj bo preprosta in učinkovita, poskrbi naj le za izvršbo prvih dveh točk prvostopenjskega sklepa - to je za takojšnjo odstranitev nezakonito postavljenih mejnikov in za nadaljevanje parcelacije z izvedbo mejnega ugotovitvenega postopka.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS). Navaja, da je sporno razmerje, o katerem naj bi sodišče v tem upravnem sporu odločalo, napotitev tožnika na sodni postopek za ureditev meje. Tožnikovi predlogi, kako naj se sporno pravno razmerje uredi drugače, pa to sporno pravno razmerje presegajo oziroma se z njim prekrivajo. Kolikor tožnik predlaga prepoved razpolaganja, ki naj velja predvsem za parceli št. *98 in *13/2, se tožnikov predlog po njegovih navedbah nanaša na poseganje v posest teh parcel, upravni postopek pa je tekel le glede njihovih mej. Tudi tožnikov predlog, da se odstranijo postavljeni mejniki, ni v neposredni zvezi z izpodbijanim sklepom, ki se nanaša na napotitev tožnika na sodni postopek ureditve meje. Gre za odpravljanje posledic izvedenega postopka za prenos posestne meje v naravo, kar pa prav tako ni predmet v tem upravnem sporu obravnavanega spornega razmerja in zato tudi to ne more biti način začasne ureditve stanja. Predlog, da se nadaljuje z izvedbo mejnega ugotovitvenega postopka, pa je vsebina spornega razmerja in je predmet tožbe.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep navaja, da sodišče sicer pravilno ugotavlja, da so mejniki postavljeni nezakonito in napačno, s svojim sklepom pa zavrača izdajo začasne odredbe. Njegova zahteva se nanaša samo na prepoved razpolaganja nasprotni stranki z zemljiščem, ki niti po podatkih zemljiškega katastra niti po zemljiški knjigi ni v njeni lasti. Sodišče se ni ukvarjalo z vsebino upravnega spora. Zahteva, da se postopek nadaljuje v upravnem postopku in ne v sodnem. Navedba, da se stranke dne 10.6.1999 na terenu niso mogle sporazumeti o poteku meje, ne drži, take trditve ne izkazuje prav noben dokument. Geodet dne 10.6.1999 ni vodil prav nobene aktivnosti v smislu ugotavljanja mej in postavljanja mejnikov. Vse, kar se je dogajalo na terenu dne 13.10.1999, je bilo nezakonito, o tem govori 1. točka izpodbijanega sklepa. Dokler ostane 3. točka v veljavi, ni pričakovati učinkovite rešitve zadeve. Zakonodaja omogoča, da se v njegovem primeru uredi meja v upravnem ali v sodnem postopku na hiter, preprost in učinkovit način. Podatki zemljiškega katastra in zemljiške knjige se v njegovem primeru zelo dobro ujemajo. Dokazov o tem, da geodet K. ni nameraval izpeljati postopka na zakonit način, je veliko. Od vrhovnega sodišča pričakuje, da mu povrne zaupanje v pravno državo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po 2. odstavku 69. člena ZUS lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje.

V obravnavani zadevi tožnik izpodbija s tožbo odločbo tožene stranke, s katero je bilo dokončno odločeno o zakonitosti sklepa organa prve stopnje, s katerim je organ prve stopnje zavrgel tožnikovo zahtevo za prenos posestnih meja v naravo, prekinil postopek parcelacije in tožniku naložil, da v roku 30 dni sproži postopek za sodno določitev meje. Ker je navedeni sklep organa prve stopnje procesni sklep, že po naravi stvari v upravnem sporu, v katerem je predmet presoje njegova zakonitost, ni mogoče predlagati začasne ureditve stanja z izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS. Zato se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Ob nedopustnosti predloga za izdajo začasne odredbe v zvezi s procesnim sklepom pa pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. V tem pritožbenem postopku tudi ni mogoče presojati ugovorov, ki se nanašajo na odločitev o glavni stvari.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.