Sklep II Ips 358/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO] V premoženjsko pravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve, si tožnik zagotovi pravico do revizije, če v tožbi navede kot vrednost spornega predmeta znesek, ki je večji od mejne vrednosti za dovoljenost revizije. Če vrednost spornega predmeta ne navede, nima pravice do revizije.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da solastninska deleža pravdnih strank na nepremičnini vl.št. 1071 nista enaka in da znaša tožnikov delež 9/10, toženkin pa 1/10. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge po 385.čl. ZPP in predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v noovo sojenje, oziroma da sodbi spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku. Izpodbija drugostopno stališče, da ni mogoče upoštevati naknadne obrazložitve brzojavne pritožbe. Navaja razloge za svoje trditve, da je sporna hiša njegova tako na podlagi dogovora, kot tudi glede na obseg njegovih vlaganj. Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga, da revizijsko sodišče zavrne revizijo kot neutemeljeno. Javni tožilec Republike Slovenije se o reviziji ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP). Revizija ni dovoljena. V premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve, si tožnik zagotovi pravico do revizije, če v tožbi navede kot vrednost spornega predmeta znesek, ki je večji od mejne vrednosti za dovoljenost revizije (2. odst. 186.čl. in 3. odst. 382.čl. ZPP). Revizija je izredno pravno sredstvo. Dovoljena je samo v primerih, ki jih določa zakon. Ko gre za nedenarne premoženjskopravne zahtevke, je dovoljenost revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, ki jo navede tožnik v tožbi. Če vrednosti spornega predmeta ne navede, nima pravice do revizije. Tako razlago določb 2. odst. 186.čl. in 3. odst. 382.čl. ZPP je sprejelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije na občni seji dne 16.12.1993 in jo izrazilo v pravnem mnenju (Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. II/93). V tej zadevi tožeča stranka v tožbi ni navedla vrednosti spornega predmeta. Te ni mogoče ugotoviti niti iz tožbenih navedb, niti iz zahtevka.Tudi na prvem naroku za glavno obravnavo dne 5.11.1990 tožeča stranka ni skušala popraviti pomanjkljivosti, čeprav je tožena stranka v odgovoru na tožbo z dne 23.10.1990 izrecno opozorila nanjo. Na prvem naroku za glavno obravnavo, pred pričetkom obravnavanja glavne stvari pa je bil skrajni čas, ko bi sodišče še smelo izvesti postopek za določitev vrednosti spornega predmeta z učinkom na dovoljenost revizije (3. odst. 40.čl. ZPP). Zato ima kasnejša navedba vrednosti spornega predmeta v pripravljalnem spisu z dne 3.12.1990 lahko druge posledice (takse, odvetniška tarifa), nima pa vpliva na dovoljenost revizije. Ker je torej tožeča stranka vrednost spornega predmeta navedla šele v svoji vlogi dne 3.12.1990, ne pa v tožbi, kot bi morala, si ni zagotovila pravice do revizije. Njena revizija zato ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče zavrglo (392.čl. ZPP). Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odst. 166. in 1. odst. 155.čl. ZPP. Revizijski odgovor ni doprinesel k odločitvi, zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožena stranka sama.