Appeal dismissed; work done via labor offices under occupation not forced labor under victim of war violence law.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Delo, ki je bilo odrejeno kot delovna obveznost preko delovnih uradov in je bilo šteto v delovno dobo, ni prisilno delo v smislu ZŽVN.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Celju kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 11.12.2003. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote C. z dne 13.6.2002, s katero je navedeni organ odločil, da se zahtevi tožnika za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, delovnega deportiranca, ne ugodi.

Tožena stranka je v razlogih svoje odločbe navedla, da v obravnavanem primeru ni izkazano, da bi bil tožnik na zatrjevano prisilno delo v Avstrijo v G. poslan zaradi razlogov, opisanih v 2. členu Zakona o žrtvah vojnega nasilja. Iz listin v spisu je razvidno, da je bil že pred tem zaposlen na pošti v C. kot delavec na terenu pri izgradnji (kopanju jarkov) telefonskega omrežja, nato pa je bil ob začetku okupacije premeščen na dela v G. v Avstrijo, kjer je opravljal isto delo. Čas dela v Avstriji od 6.4.1941 do 30.11.1943 ima priznan v pokojninsko dobo iz naslova delovnega razmerja, pa tudi sam zatrjuje, da je šlo za premestitev na delo. Za to premestitev tožnik ni navedel posebnega razloga, saj ni bil politično aktiven. To pomeni, da je bil poslan na delo v Avstrijo iz ekonomskih razlogov oziroma potreb po delovni sili, ki so jo narekovale vojne razmere, ne pa zaradi političnih, nacionalnih, verskih ali rasnih razlogov, kot to določa 2. člen Zakona o žrtvah vojnega nasilja.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje soglaša z odločitvijo in razlogi tožene stranke in se sklicuje na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS. Zavrača tožnikove tožbene ugovore.

Tožnik v pritožbi smiselno ponavlja svoje dosedanje ugovore. Vztraja pri tem, da je bil prisilno izgnan iz rojstnega kraja in to pod političnim pritiskom. Bil je delavec frizerske stroke, v času okupacije pa je opravljal delo nekvalificiranega delavca. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njenih sodelavcev. Žrtev vojnega nasilja je, ob pogojih iz 1. člena tega zakona, oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile (izgnanec), poslale v taborišče (taboriščnik), v zapor (zapornik), na prisilno delo (delovni deportiranec) ali internacijo (interniranec) ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (begunec) in nasilno odvzete staršem (ukradeni otrok) - 2. člen ZZVN.

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da sta tožena stranka in organ prve stopnje pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, kot ga je uveljavljal, to je delovnega deportiranca. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča obdobja, ki ga je tožnik med okupacijo preživel v Avstriji, ni mogoče šteti kot prisilno delo v smislu 2. člena ZZVN, ker ni izkazano, da je bil na delo poslan iz političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov. Kot izhaja iz zgodovinskih dejstev, je navedeno delovno dolžnost tožnik opravljal zaradi izvajanja posebne odredbe, s katero je bila določena delovna obveznost tako za nemške državljane kot tudi za prebivalce ozemelj, ki so bila pod nemško okupacijo. Tožniku je bilo navedeno obdobje všteto v pokojninsko dobo. Zato je tudi iz tega razloga tako zaposlitev šteti kot zaposlitev iz ekonomskih in ne iz političnih razlogov, kar sta pravilno ugotovila sodišče prve stopnje in tožena stranka. Tudi če tožnik na delo ni odšel po lastni iniciativi, to še ne pomeni, da gre za prisilno delo iz političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, kar je pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. To delo je bilo odrejeno z ukrepi takratnih nemških oblasti in se je izvajala preko delovnih uradov. Tožnikovi ugovori, da je opravljal dela nekvalificiranega delavca, in ostali ugovori, na drugačno odločitev ne morejo vplivati, saj navedene okoliščine v ničemer ne morejo spremeniti odločilnega dejstva, da v obravnavanem primeru ne gre za prisilno delo, na katerega bi bil tožnik poslan iz političnih ali drugih razlogov, ki jih ZZVN taksativno našteva.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče RS kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.