Sodba I Up 115/2005 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Ker je tožnica prejela za arondirano zemljišče denarno odškodnino v

višini 101% vrednosti podržavljenih zemljišč, je treba pri odločanju

upoštevati 1. odstavek 72. člena ZDen. Upošteva pa se tako, da mora

upravičenec, če je dana odškodnina presegla 30% vrednosti

podržavljene nepremičnine, v primeru vrnitve v naravi, vrniti

celoten znesek prejete odškodnine.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka

59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z

dne 9.5.2003. Z njo je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper

odločbo Upravne enote D. z dne 6.2.2002, s katero je bila zavrnjena

njena zahteva za denacionalizacijo 1/3 parc. št. 325/54 in parc. št.

325/16, obe k.o. D.

Tožena stranka v odločbi navaja, da sta bili navedeni parceli tožnici

podržavljeni na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega

zemljišča (TZIKZ). Prvostopni upravni organ je pravilno ugotovil, da

je ob podržavljenju dana odškodnina dosegla 101% vrednosti

podržavljenih zemljišč, zato se pri denacionalizaciji v skladu s 1.

odstavkom 72. člena ZDen v celoti upošteva. Ker se tožnica ni

odločila za povrnitev navedene odškodnine, je pravilna odločitev

prvostopnega organa, da se njena denacionalizacijska zahteva za

vrnitev navedenih zemljišč zavrne.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je prvostopni

upravni organ pravilno upošteval določbo 1. odstavka 72. člena ZDen,

v katerem je urejena obveznost upoštevanja odškodnin, danih ob

podržavljenju premoženja, katerega vrnitev se zahteva v

denacionalizacijskem postopku, pod pogojem, da so presegle 30%

vrednosti podržavljenega premoženja. Navedena določba narekuje

ugotavljanje višine odškodnine, dane ob podržavljenju. Prvostopni

upravni organ je pravilno, ob podržavljenju dano odškodnino v znesku

18.787,50 din valoriziral po Odredbi o koeficientu povečanja

tolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Odredba) ter izračunal

vrednost podržavljenih zemljišč po Odloku o načinu določanja

vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za

gradnjo, v postopku denacionalizacije (Odlok) in ugotovil, da dana

odškodnina dosega 101% vrednosti podržavljenih zemljišč. Pri

izračunu je upošteval stanje zemljišča ob podržavljenju - travnik 5,

kot izhaja iz identifikacijskega potrdila geodetskega organa.

Zemljiški kataster je bil tudi v času podržavljenja uradna evidenca

o dejanskih podatkih zemljiških parcel. Stanje parc. št. 325/54 kot

travnik 5 v času podržavljenja med strankami ni sporno, sporna je

dejanska raba parc. št. 325/16, ki je glede na katastrske podatke

tudi travnik 5. Tožena stranka pa je pravilno upoštevala tudi pri

parc. št. 325/16 katastrsko kulturo travnik 5, saj tožnica ni

dokazala drugačne dejanske rabe zemljišča. Na njej pa je bilo

dokazno breme, da dokaže, da podatek v zemljiškem katastru ne

ustreza dejanskemu stanju v času podržavljenja. Po izračunu ob

podržavljenju dane odškodnine pa je organ pravilno, ker upravičenka

odškodnine ni bila pripravljena vrniti, ugotovil, da ni upravičena

do vračila niti sorazmernega deleža nepremičnine v naravi.

Odškodnina za podržavljeno nepremičnino je namreč dosegla vrednost

nepremičnin ter zato dejanske in pravne podlage za oškodovanje v

denacionalizaciji tako ni. Neutemeljen je tudi tožničin ugovor, da

se je upoštevalo pri izračunu vrednosti parc. št. 325/54 današnje

katastrsko stanje (njiva, travnik), saj to iz izračuna, ki je

prikazan v odločbi organa prve stopnje ne izhaja.

Tožnica vlaga zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje pritožbo.

Navaja, da je prvostopni upravni organ vrednost zemljišč v času

podržavljenja in v času vračanja izračunal različno. Komisija za

denacionalizacijo ni upoštevala dopolnitev in pojasnil, ki jih je

dala k poročilu o dejanskem in pravnem stanju zadeve, ampak je

vztrajala pri svojem izračunu. Odškodnina, dana ob podržavljenju ni

bila pravična. Predlagala je, da strokovna komisija preveri stanje

na zemljišču in uradno ugotovi dejansko stanje, kar pa se ni

zgodilo. Ves čas prosi, da je treba ponovno ovrednotiti sedanjo

vrednost zemljišč. Parc. št. 325/54 je postala slab ograjen pašnik,

čeprav je prikazana 3/4 kot njiva, ostalo kot travnik. Parc. št.

325/16 je bila ob odvzemu obdelana njiva, kar lahko dokaže s pričami,

sedaj pa je to razrito zemljišče, obračunano kot njiva. Če bi bil

izračun odškodnine v času vračanja pošteno ovrednoten po dejanskem

stanju, ne bi mogla vrednost presegati vrednosti podržavljenih

zemljišč. Predlaga, da se ji zagotovi ponoven izračun vrednosti

podržavljenih zemljišč in popravi krivica, ki se dogaja že toliko

let. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi

pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Z

razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo

odločitev, se pritožbeno sodišče strinja in jih v izogib ponavljanju,

ne navaja še enkrat. V zvezi s tožničinimi pritožbenimi ugovori pa

še navaja:

V obravnavanem primeru je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da je

bilo predmetno kmetijsko zemljišče tožnici podržavljeno na podlagi

TZIKZ, to je po predpisu iz 29. točke 3. člena ZDen. Navedeni

predpis predstavlja pravno podlago za denacionalizacijo, če

upravičenci niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. Glede na to,

da je bila tožnici dana za podržavljeno zemljišče denarna odškodnina,

je sicer izkazana pravna podlaga podržavljenja. Vendar, ker je

tožnica prejela za arondirano zemljišče denarno odškodnino, je treba

pri odločanju o denacionalizaciji upoštevati določbo 1. odstavka 72.

člena ZDen, po kateri se odškodnine, ki so presegle 30% vrednosti

podržavljene nepremičnine, upoštevajo. Upoštevajo pa se tako, da

mora upravičenec, če je dana odškodnina presegla navedeni odstotek

vrednosti, v primeru vrnitve podržavljene nepremičnine v naravi,

vrniti celoten znesek prejete odškodnine. V obravnavanem primeru

predstavlja dana odškodnina 101% vrednosti podržavljenih zemljišč in

je torej presegla njihovo vrednost ob podržavljenju. Pravilna je

zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da ker tožnica prejete

odškodnine ni pripravljena vrniti, ni upravičena do vračila niti

sorazmernega deleža zemljišča v naravi. Upoštevanje prejete

odškodnine v smislu 1. odstavka 72. člena ZDen namreč v tem primeru

pomeni vrnitev prejetega denarnega zneska. Tudi po presoji

pritožbenega sodišča zato v obravnavanem primeru ni dejanske in

pravne podlage za tožničino odškodovanje v denacionalizacijskem

postopku.

Prvostopno sodišče je tožnici tudi pravilno pojasnilo, da je bil

podlaga za izračun vrednosti obeh arondiranih parcel katastrski

podatek v času podržavljenja - travnik 5. Tožnica v pritožbi

ponavlja tožbeni ugovor, da naj bi bila parc. št. 325/16 ob

podržavljenju njiva in ne travnik 5. Vendar, kot je pravilno navedlo

sodišče prve stopnje, tožnica ni dokazala drugačne dejanske rabe

zemljišča, kot je navedena v katastru, ki je uradna evidenca o

dejanski rabi zemljišča. V izračunu, ki ga je prvostopni upravni

organ povzel v obrazložitev odločbe, pa sta tudi po presoji

pritožbenega sodišča navedeni pravilni vrednosti podržavljenih

zemljišč in ob podržavljenju dane odškodnine. Ob primerjavi

navedenih vrednosti pa je bilo nato pravilno ugotovljeno, da je dana

odškodnina presegla vrednost podržavljenih zemljišč.

Ker je bilo na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje

materialno pravo pravilno uporabljeno in ker določbe postopka v

upravnem sporu niso bile kršene, je pritožbeno sodišče na podlagi

73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo

izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.