Sodba I Up 1480/2005 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO] Ni pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči, če je ugotovljeno, da ima prosilec ali njegova družina premoženje, ki presega višino 20 minimalnih plač.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo z dne 8.9.2005, s katero je bila zavrnjena njena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v pravdnem postopku, ki teče pri Okrajnem sodišču v Kopru zaradi odpovedi najemnega razmerja in plačila uporabnine. Pritrdilo je odločitvi tožene stranke in se strinjalo z razlogi, da tožnica ne izpolnjuje pogojev iz 19. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), ker skupna vrednost njenega premoženja oziroma premoženja njene družine presega višino 20 minimalnih plač, to je 2.452.000,00 SIT. Tožena stranka je odločila na podlagi ugotovitev, da ima tožnica prihranke v višini 880.000,00 SIT in da sta s hčerko, ki se še šola, solastnici stanovanja, v katerem ne živita, z njim pa razpolagata (za to stanovanje se vodi postopek zaradi izselitve in izterjave najemnine), vrednost stanovanja je ocenjena na 4.800.000,00 SIT. V pritožbi tožnica zatrjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje neustavna, ker ne zagotavlja socialne varnosti in terja od nje, da proda premoženje in postane socialni problem. Kršena sta 33. člen Ustave RS, ki ureja pravico do zasebne lastnine in dedovanja, in 67. člen Ustave RS, ki določa, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Kršena je tudi pravica do zastopnika javnega interesa, saj so jo v pisarni Državnega pravobranilstva v Kopru odslovili s pojasnilom, naj sama vloži pritožbo. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno pritrdilo odločitvi tožene stranke, da tožnica glede na določbe 19. člena ZBPP ni upravičena do dodelitve brezplačne pravne pomoči. Po določbi 1. odstavka 19. člena ZBPP se namreč brezplačna pravna pomoč ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina premoženje, ki dosega ali presega višino 20 minimalnih plač, določenih z zakonom, ki ureja minimalno plačo. Tožnica v pritožbi ne zatrjuje, da bi bile napačne dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za odločitev, in za katere izhaja iz predloženih spisov, da jih je tožena stranka pravilno ugotovila iz vsebine tožničine prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči in k njej priloženih dokazil in na podlagi splošno znanih dejstev o tržni vrednosti stanovanj glede na kvadraturo (64 m2), starost (letnik 1977) in lokacijo (obala). V upravnem postopku ugotovljene dejanske ugotovitve izkazujejo tudi po presoji pritožbenega sodišča, da je bil ZBPP pravilno uporabljen in ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi bila z izpodbijano sodbo kršena 33. in 67. člen Ustave RS. Tudi ni utemeljen pritožbeni ugovor, ki se nanaša na Državno pravobranilstvo RS, saj je položaj tega organa kot zastopnika javnega interesa v upravnem sporu določen z ZUS tako, da ima ta organ položaj samostojne stranke, kar pomeni, da sodeluje v upravnem sporu po svoji odločitvi. Ker tudi ni podan nobeden izmed razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo.