Sklep I Up 873/2002 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrže.

[JEDRO]

Z odpravo izpodbijane odločbe je prenehal njen učinek, s tem pa pravovarstvena potreba za odločanje o njeni pravilnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi z dne 27.8.2001, s katero je tožena stranka investitorju JP v.k. d.o.o., L. (v nadaljevanju VO-KA), izdala delno enotno dovoljenje za gradnjo 2. faze centralne čistilne naprave, pod tam navedenimi pogoji, vse na zemljiščih s parc. št. 2722/3, 2723/2, 2726, 2732/5, del 2732/7, 2759/1, 2759/2, 2759/4, 2759/5, del 2761/5, 2765, 2769, 2770/1, 2770/2, 2771/1, 2771/2, 2771/3, 2772, 2774, del 2776, 2777/1 in 2778/2, k.o. K.

Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, strinja se z razlogi, ki jih je tožena stranka navedla za odločitev. Navaja, da se območje predmetnega posega v prostor ureja z lokacijskim načrtom za območje urejanja Z. - severni del, kar pomeni, da je gradnja Čistilne naprave L. v območju, ki ga zajema lokacijski načrt možna in dopustna, ob pogojih, ki jih določa lokacijski načrt. Ugotavlja, da tožnik, ki je stranka z interesom v postopku, dejanskega stanja glede zakonskih pogojev za izdajo spornega dovoljenja niti ne izpodbija, ne navaja, da dovoljenje ni v skladu z določbami Zakona o graditvi objektov (ZGO) in Zakona o urejanju naselij in drugih posegih v prostor (ZUN) ali z lokacijskim načrtom. Tožnik oporeka le sanitarno tehničnim pogojem in še to, po oceni sodišča prve stopnje, le pavšalno, ko navaja, da v strokovni oceni o vplivih na okolje v zvezi s čistilno napravo, ki jo je izdelal E-NET, njegov stanovanjski objekt ni naštet med objekti na vplivnem območju. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da obvezna presoja vplivov na okolje (57. člen Zakona o varstvu okolja, ZVO) v dani zadevi ni potrebna, ker je bil postopek za izdajo upravnega dovoljenja začet pred uveljavitvijo predpisa iz 57. člena navedenega zakona. Iz ocene, ki jo je pred izdajo spornega dovoljenja izdelal E-NET, pa ne izhaja, da bo čistilna naprava imela vplive na okolje. Zavrnilo je tožbeni ugovor, da v postopku izdaje dovoljenja ni bilo upoštevano, da se njegov objekt nahaja na vplivnem območju. Upravni organ je ugotovil, da vplivno območje sega tudi do tožnikovega objekta, zato je bil tožnik tudi vabljen na ustno obravnavo. Tudi po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka tožnikovega zahtevka ni bila dolžna obravnavati v smislu 78. člena ZVO, ki ureja plačevanje odškodnine oziroma dajanja drugačnega nadomestila upravičencem, s strani investitorja, če so za to izpolnjeni pogoji. Po stališču sodišča navedena določba ni operativna, saj Vlada RS v soglasju z Državnim zborom še ni izdelala meril. Ne dvomi pa, da tožnik lahko uveljavlja pravno varstvo zaradi posegov v življenjsko okolje, v drugih postopkih. Kot pavšalni je zavrnilo tožbeni ugovor, ki se nanaša na revizijo projektov.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi kršitve pravil postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke oziroma si prizadeva skleniti poravnavo v smislu določbe 137. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Med drugim meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 25. člena ZUS, saj ni upoštevalo, da je predpis za izdajo enotnega dovoljenja tudi ZVO. Upravni organ ni uporabil določbe 6. odstavka 78. člena ZVO, prav tako je sodišče nepravilno razlagalo, da navedena določba ZVO ni operativna, ker Vlada RS še ni sprejela podzakonskih aktov. Nepravilno je bilo uporabljeno Navodilo o metodologiji za izdelavo poročila o vplivih na okolje (Navodilo). Po določbi 1. odstavka 21. člena Navodila je treba v poročilu navesti tudi osebe, ki so na vplivnem območju upravičene do odškodnine oziroma drugačnega nadomestila. Tega v poročilu E-NET ni, določeno je le vplivno območje. Sodišče ni upoštevalo določbe 3. točke 1. odstavka 25. člena ZUS. Izris meje vplivnega območja CČN iz Strokovne ocene o vplivih na okolje ter Kopije katastrskega načrta je jasno razvidno, da se v vplivnem območju CČN nahaja njegova hiša v celoti. Sodišče tudi ni upoštevalo določbe 4. točke 1. odstavka 25. člena ZUS, po kateri se sme upravni akt izpodbijati iz razlogov, zaradi katerih se izreče za nično. Ravnanje upravnega organa je bilo v nasprotju z določbo 3. odstavka 78. člena ZVO, sankcija, določena v 4. odstavku navedenega člena pa je ničnost dovoljenja.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in se sklicuje na navedbe, ki jih je podala v odgovoru na tožbo.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovorilo.

Pritožba ni dovoljena.

Predmet presoje v obravnavani zadevi je pravilnost in zakonitost odločbe tožene stranke z dne 27.8.2001, ki je bila s sodbo U 178/2004 z dne 5.2.2004 odpravljena. Še pred odločitvijo o pritožbi zoper izpodbijano sodbo je tožena stranka v ponovnem postopku izdala delno enotno dovoljenje, katerega pravilnost se presoja v upravnem sporu U 717/2005, torej v drugem upravnem sporu.

Glede na navedeno situacijo pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločbe, katere odpravo je tožnik predlagal, ni več. Po presoji pritožbenega sodišča je z odpravo izpodbijane odločbe prenehal njen učinek, s tem pa tudi pravovarstvena potreba za odločanje o njeni pravilnosti in zakonitosti. Pravni interes je procesna predpostavka, na katero mora sodišče paziti ves čas trajanja upravnega spora. Ta interes mora obstajati tudi v času pritožbenega postopka. Upravni spor je namreč po določbi 4. člena ZUS dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta. Kadar pa upravnega akta ni več, preneha tudi pravna potreba za odločanje v tem upravnem sporu. Tožnik je ob vložitvi tožbe izkazoval pravni interes v tem upravnem sporu. Zaradi odprave odločbe tožene stranke med pritožbenim postopkom je njen učinek prenehal, s tem pa tudi pravovarstvena potreba za odločanje o pravilnosti in zakonitosti odločbe, saj se tožnikov pravni položaj ne more spremeniti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 3. odstavka 343. člena ZPP, ki se po 1. odstavku 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom.