Sklep I Up 1270/2005 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO] Kadar je v upravnem sporu izpodbijan procesni sklep (ki se ne izvršuje), začasna odredba kot odložitev izvršitve akta (1. odstavek 69. člena v zvezi z 2. odstavkom 30. člena ZUS) ni mogoča.

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijanim sklepom je Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani kot sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe (odložitve izvršitve upravnega akta), z utemeljitvijo, da je v upravnem sporu izpodbijani upravni akt, ki se ne izvršuje, zato že po naravi stvari ni mogoče izdati zahtevane začasne odredbe. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni bila upoštevana kot stranska udeleženka. Izdano gradbeno dovoljenje je nezakonito. Investitor nemoteno gradi naprej. Če bo tožeči stranki priznan status stranske udeleženke, bo moral investitor objekt odstraniti. To bi zanj pomenilo večje negativne posledice, kot če se gradnja zadrži. Smiselno predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in ugoditev zahtevani začasni odredbi. Pritožba ni utemeljena. Iz izpodbijanega sklepa in podatkov spisa izhaja, da je v upravnem sporu, med katerim je tožeča stranka zahtevala izdajo začasne odredbe, izpodbijan sklep tožene stranke z dne 15.9.2005. Z njim je tožena stranka zavrgla pritožbo tožeče stranke zoper gradbeno dovoljenje z dne 14.6.2005, s katerim je bila gospodarski družbi A. d.o.o., L., dovoljena gradnja prizidka poslovnega objekta - razstavni salon vozil ..., vse na zemljiščih s parc. št. 838/2 in 838/4 k.o. T. pod tam navedenimi pogoji. Svojo odločitev je tožena stranka utemeljila s tem, da tožeča stranka po Zakonu o graditvi objektov ni aktivno legitimirana za vložitev pritožbe in da ji takšne legitimacije ne daje niti Zakon o splošnem upravnem postopku. Med strankama ni spora o tem, da je tožeča stranka zahtevala izdajo začasne odredbe po določbi 2. odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu ZUS, v zvezi s 1. odstavkom 69. člena ZUS. V navedeni določbi urejena začasna odredba se nanaša na odložitev izvršitve upravnega akta. Za izdajo začasne odredbe po tej določbi mora biti izpolnjeno več pogojev, med njimi tudi ta, da sploh gre za izvršljiv upravni akt, to je akt, ki se izvršuje. Če ne gre za takšen akt, izdaja začasne odredbe na tej pravni podlagi ni mogoča. V obravnavanem primeru je predmet upravnega spora presoja zakonitosti sklepa tožene stranke o zavrženju pritožbe tožeče stranke zoper gradbeno dovoljenje. Gre za procesno odločitev, ki strankam ne nalaga nobene obveznosti izpolnitve ali določeno ravnanje ali opustitve in jim tudi ne daje druge pravice izvršitve. Vsebina upravne odločbe (sklepa tožene stranke) ni takšna, da bi bila izvršba sploh mogoča. To pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo zahtevane začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Pritožba tožeče stranke ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Vsebina pritožbenih navedb se nanaša na zatrjevano nezakonitost gradbenega dovoljenja. V njej ni ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost presoje o naravi in vrsti upravnega akta, na katerega se zahteva za izdajo začasne odredbe nanaša. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določb 5. odstavka 69. člena, 73. člena in 68. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.