Sodba II Ips 346/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Ne glede na to ali je v poslovni stavbi ali v primerni oddaljenosti od nje, je sporno stanovanje neločljivo povezano z opravljanjem dela monterja nadzorništva v tamkajšnjem območju. Zagotovi naj nemoteno in učinkovito delo monterja. Ali se to delo opravlja v poslovni stavbi ali na terenu, ali v rednem delovnem času ali v okviru dežurstva, pa ni bistveno. Tudi revizijsko sodišče zato nima nobenih pomislekov o tem, da je sporno stanovanje službeno stanovanje. Ob takšni naravi spornega stanovanja pa po 129. členu Stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS št. 18/91-I) tožnikovemu primarnemu tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi. Službenih stanovanj po SZ ni mogoče odkupiti.

[OBRAZLOŽITEV] Pritožbeno sodišče je z izpodbijano sodbo potrdilo tisti del sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je bil zavrnjen tožnikov primarni tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka po pogojih Stanovanjskega zakona dolžna prodati stanovanje, ki ga zaseda. Tako kot prvostopno, tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za službeno stanovanje. Tudi če je tožnik na njem pridobil stanovanjsko pravico, mu ga zato tožena stranka ni dolžna prodati (čl. 129/3 SZ). Tožnik je proti tej odločitvi pritožbenega sodišča vložil revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da si obe nižji sodišči nepravilno razlagata pojem službenega stanovanja. To ni vedno stanovanje, ki se nahaja v določenem poslovnem objektu. Nujno potrebno je, da je stanovanje tudi funkcionalno povezano z opravljanjem dela v poslovnem objektu. V tožnikovem primeru pa ni tako. Tožnik nima nobenih opravil v poslovni stavbi tožene stranke, temveč dela kot monter nadzorništva na terenu. Poleg tega obe nižji sodišči nista preverili, če je bilo stanovanje v splošnem aktu tožene stranke sploh vodeno kot službeno stanovanje v smislu prej veljavnega stanovanjskega zakona. Zavrnilna odločitev o primarnem tožbenem zahtevku je zato materialnopravno napačna in naj jo revizijsko sodišče ustrezno spremeni. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (čl. 390 ZPP). Revizija ni utemeljena. Mnenje tožnika, da je za svojstvo službenega stanovanja v smislu stanovanjskih predpisov potrebna funkcionalna povezanost stanovanja in dela, ki ga opravlja uporabnik stanovanja, je pravilno. Zaradi čim bolj nemotenega opravljanja določene službene obveznosti se delavcu zagotovi ustrezne stanovanjske prostore. Vendar ni nujno, da so ti prostori v isti zgradbi, v kateri delavec opravlja svoje delo. Službeno stanovanje je res praviloma v isti stavbi, v kateri se opravlja določeno delo (n.pr. v šolah). Toda lahko je tudi v neposredni bližini ali v primerni oddaljenosti (n.pr. na letališčih, v zdravstvenih postajah in podobno), kot poudarja že pritožbeno sodišče v svoji sodbi. Pritožbeno sodišče sicer obenem netočno povzema ugotovitve prve sodbe, da je sporno tožnikovo stanovanje v neposredni bližini elektro-nadzorništva v ..., čeprav je v resnici v sami poslovni stavbi tožene stranke. Toda ta netočnost je za pravilno odločitev v tem sporu nepomembna. Ne glede na to ali je v poslovni stavbi ali v primerni oddaljenosti od nje, je sporno stanovanje neločljivo povezano z opravljanjem dela monterja nadzorništva v tamkajšnjem območju. Zagotovi naj nemoteno in učinkovito delo monterja. Ali se to delo opravlja v poslovni stavbi ali na terenu, ali v rednem delovnem času ali v okviru dežurstva, pa ni bistveno. Tudi revizijsko sodišče zato nima nobenih pomislekov o tem, da je sporno stanovanje službeno stanovanje. Posebno še, ker je bilo kot takšno tožniku tudi dodeljeno z odločbo z dne 4. marca 1980. leta. Tožnik sicer v reviziji opozarja, da bi bilo potrebno preveriti, če je stanodajalec tudi v splošnem aktu opredelil sporno stanovanje kot službeno. Toda iz že navedenih razlogov in dejstva, da je bilo tožniku sporno stanovanje dodeljeno kot službeno stanovanje, to ni potrebno. Tak ali drugačen opis spornega stanovanja v splošnem aktu namreč ne bi mogel spremeniti narave stanovanja, ki je več kot 10 let med stanodajalcem in imetnikom stanovanjske pravice dejansko in formalno veljalo kot službeno stanovanje. Ob takšni naravi spornega stanovanja pa po 129. členu Stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS št. 18/91-I) tožnikovemu primarnemu tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi. Službenih stanovanj po SZ ni mogoče odkupiti. Izjema v smislu 129/2 SZ velja le za primere, ko je bila uporabniku službenega stanovanja dodeljena stanovanjska pravica, kot je razvidno iz razlogov razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča. Zavrnilna sodba o primarnem tožbenem zahtevku je zato materialnopravno v celoti pravilna. Revizijsko sodišče je zaradi tega odločilo, kot je navedeno v izreku te sodbe.