Appeal dismissed; claim for veteran status based on illness must be filed within two years of new law's enactment if previously untimely.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Zahtevo za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni ali poslabšanje bolezni, dobljene v okoliščinah za priznanje navedenega statusa do uveljavitve ZVojI/95, lahko vložijo v dveh letih po uveljavitvi ZVojI le tiste osebe, ki so tako zahtevo pravočasno vložile po prejšnjih predpisih.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.4.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote NG z dne 14.4.1998, s katerim je ta zavrgla kot prepozno njegovo zahtevo za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida.

V obrazložitvi sodbe sodišče soglaša s toženo stranko, da ker je tožnik zahtevo za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida vložil po preteku roka iz 1. odstavka 96. člena Zakona o vojnih invalidih (ZVojI, Uradni list RS, št. 63/95, 19797, 17/97, 75/97), to je po preteku petih let po domnevnem nastanku bolezni, je njegova zahteva prepozna. Pri tem se sodišče sklicuje na določbo 3. in 4. odstavka 121. člena ZVojI ter na podatke v predloženih upravnih spisih. Iz teh izhaja, da je bil tožnik zaradi obolenja ledvic odpuščen iz JLA dne 23.3.1978 in sicer začasno za dobo štirih let, zahtevo za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida pa je prvič vložil dne 9.11.1984, torej po preteku petih let od dneva, ko je bil zaradi nastanka bolezni odpuščen iz JLA.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil sicer res zaradi obolenja ledvic dne 23.3.1979 odpuščen iz JLA kot začasno nesposoben za vojaško službo za dobo štirih let. Vendar pa se je njegovo zdravstveno stanje v naslednjih štirih letih še poslabšalo. Leta 1982 je bila ugotovljena trajna okvara ledvic, zato je bil trajno nesposoben za služenje vojaškega roka. Tako je bil dejansko odpuščen iz JLA leta 1982. Meni, da je šele z nastankom trajne nezmožnosti začel teči petletni rok za vložitev zahteve in ker je tožnik prvo zahtevo vložil 9.11.1984, jo je vložil v predpisanem roku. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje da opravi nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je zahteva tožnika za priznanje statusa in pravic vojnega mirnodobnega invalida pravočasna.

Iz podatkov predloženih upravnih spisov izhaja, da je tožnik prvo zahtevo za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida zaradi posledic bolezni nastale med služenjem vojaškega roka, prvič vložil dne 9.11.1984 po takrat veljavnem ZTPVI, ponovno zahtevo pa je vložil dne 22.10.1997, torej po uveljavitvi Zakona o vojnih invalidih (ZVojI/95). Tako situacijo ureja določba 3. odstavka 121. člena ZVojI, ki za vložitev zahteve določa dveletni rok, pri čemer ta rok začne teči od uveljavitve zakona. Vendar te določbe ni mogoče obravnavati ločeno od določbe 4. odstavka 121. ZVojI. To pa pomeni, da lahko zahtevo za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, dobljene v okoliščinah za priznanje navedenega statusa do uveljavitve ZVojI, vložijo v dveh letih po uveljavitvi ZVojI le tiste osebe, ko so tako zahtevo pravočasno vložile po prejšnjih predpisih. Tožnik sicer zatrjuje, da je bila njegova prvotna zahteva vložena pravočasno, za kar pa v podatkih spisa ni podlage. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je bila tožnikova zahteva, vložena po prejšnjih predpisih, pravnomočno zavrnjena, ker ni bila vložena znotraj petletnega roka. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča za uporabo 3. in 4. odstavka 121. člena ZVojI ni podlage.

Ker glede na navedeno uveljavljana pritožbena razloga nista podana, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.